Smrt brez vonja

Ker je s prostim očesom neviden, ker ne smrdi, ker ne kriči in ker ljudi mori tiho in posamično, je neopazen. A zato nič manj smrtonosen. Azbest, drobceno vlakno (v resnici skupno ime za vrsto naravnih mineralnih vlaken - krizotil, amozit, aktinolit, antofilit, krokidolit, tremolit), ubija.

To dejstvo je znano že stoletja, saj so azbest poznali že stari Grki in že oni so vedeli, da je tudi škodljiv. Pa so ga, pregovorni modrosti navkljub, vseeno uporabljali, a malo. Povsem druga zgodba pa se je odvila v prejšnjem stoletju, ko so zaverovanost v industrijsko revolucijo, “napredek” in človeški pohlep proizvodnjo azbesta zagnali s polno paro. Najprej v Kanadi in Sovjetski zvezi, ki sta proizvedli dve tretjini vsega azbesta na svetu, nato še v številnih drugih državah, ki so jima nekritično sledile.

Ne samo nekritično, ampak tudi neetično pa je bilo ravnanje vseh industrij, ki so azbest vgrajevale v izdelke, vedoč, da azbest povzroča razraščanje vezivnih tkiv in rakava obolenja, za katera ni zdravila.

Pod krinko napredka in uporabnosti se je znašel v številnih izdelkih: vratih pečic, izolacijah cevi, kotlih, zavornih oblogah, na protipožarnih vratih, v higienskih vložkih, talnih oblogah, fasadnih ploščah. In seveda strešnih ploščah, pri nas po proizvajalcu znanih pod imenom salonitke. Prav teh je bilo v Sloveniji, ki azbesta nikoli ni izdelovala, v svoje izdelke pa ga je vgrajevalo več kot 30 podjetij, največ. In jih je je še vedno. Na strehah številnih družinskih hiš, hal, pa tudi vrtcev in šol.

A najhuje azbest iz teh salonitk ne učinkuje, dokler so na strehi, temveč takrat, ko začnejo pot z nje. V državnih uredbah je sicer lepo zapisano, da lahko azbestno kritino odstrani le usposobljena in z zaščitno opremo zavarovana ekipa; a v praksi tega ne preverja nihče. Tudi zdravstvena zavarovalnica ne razmišlja, da bi plačala za preventivo namesto za zdravljenje azbestnih bolnikov.

Ostane nam torej le, da sami poskrbimo zase.