Smrt Evrope

Ko smo opazovali nove in nove čolne, polne beguncev z Bližnjega vzhoda, ki so se potapljali na poti v Evropo, smo bili malce zaprepadeni. Kolikšna je bila ta zaprepadenost, je bilo odvisno od števila mrtvih in nazornosti fotografij. Če so bili na čolnih otroci, je bila zaprepadenost za odtenek večja, a je trajala le do naslednje epizode katerega od bizarnih resničnostnih šovov ali kakšne nove “koalicijske krize”.

Ko smo Grčijo občutili malo bolj zares, smo v Grkih malo videli pogumne Davide, ki kljubujejo bruseljskemu Golijatu, malo pa so nam šli na živce, ker so pojedli in popili vse, kar smo jim poslali kot pomoč. Ampak še vedno je bil problem daleč, bil je nekako navidezen, reševala sta ga Cerar in Mramor, nas je vse skupaj samo nekaj stalo. Prav, naj stane, samo da je problem daleč, smo si mislili.

Zdaj je problem tu. Prizori iz srbskih parkov se nam zdaj kažejo na domačih železniških postajah. Begunci so tu, iščejo in potrebujejo pomoč. Jo bodo dobili? Ali jih bomo samo poslali naprej, kamor pač želijo in kjer jih je že skoraj milijon?

Z vsako pretresljivo fotografijo pa se izkazuje, da je Evropa, kakršno so gradili in v kakršno smo polni upa, zanosa in ponosa vstopili, mit.

Madžari leta 2015 na meji sredi Evrope in Evropske unije gradijo ograje iz bodeče žice. Hrvati govorijo o koridorjih beguncev do Slovenije, Slovenci se obešamo na paragrafe schengenskega sistema, na meje pošiljamo policijske specialce, tik za njo gradimo sprejemne centre in na tihem upamo, da bo problem hitro prešel. Beguncev ne bo, mi pa bomo spet v miru živeli svoja mirna, nezadovoljna življenja in se jezili na vsakokratnega lastnega Žida, ali kako?

Evropa kot ideja nam tako crkuje in nam bo crknila pred očmi. Ubijajo jo partikularni interesi držav, iskanje rešitve drugje, ne pri sebi, kazanje s prstom, kdo česa ni naredil. Humanost? Solidarnost? Pretočne meje, odprte družbe, mešanje idej in kultur? Lepo vas prosim!