So vegradi in pipistreli

Dva odziva na možen obet nove poglobitve gospodarske krizo sta mogoča, o obeh pišemo. Eden je konservativen, plašen, previden, tudi malo fatalističen, pač v slogu “bomo videli, kaj nam prinese čas, ne napovedujmo ničesar, veliko je odvisno od dogajanja v Nemčiji”. Recimo mu tipično slovenski.

Drugi je drugačen, pogumnejši, bolj sproščen, saj je že v času pred krizo deloval “krizno”, okretno in pogumno. In tako se “mali” ajdovski Pipistrel, ki se na svojo in majhnost okolja, iz katerega prihaja, požvižga, povsem resno poteguje za posel z opremljanjem indijske vojske. Poglejmo številke: največja demokracija na svetu, kot radi rečejo Indiji, ima nekaj več kot milijardo prebivalcev, eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu, indijska tehnična inteligenca velja za eno najbolj izobraženih na svetu, država pa ima nenazadnje četrto največjo vojsko na svetu. No, zdaj se jih bodo lotili Primorci. In tisto, kar je ob teh podatkih resnično zabavno, je dejstvo, da se ajdovski letalci vseh teh superlativov niso ustrašili.

Ne gre sicer dvomiti, da je v prijavi na razpis tudi nekaj marketinga. Podatek o tem, da si se potegoval za velik posel s še večjim naročnikom, pač nikdar ni na odmet, pa četudi ti na koncu ni uspelo. Podobno kot košarkarjem, ki so bili kdaj v še tako ohlapnih dogovorih s klubi iz NBA, ta podatek ravno ne škoduje pri karieri.

Ampak tisto, kar je pri vsem skupaj resnično pomembno, je odnos, ki ga podjetja in njihovi vodilni ljudje pokažejo do krize, ko vanjo trčijo. Imamo hilde tovšak in njene vegrade, imamo zidarje in pavčke in raščane in vse te velike menedžerje in lastnike, ki so se v krizi izkazali za prevarante s svojevrstnim odnosom do resnice, imamo pa tudi jakopine in boscarole in merce in nabergoje z njihovimi seawayji, pipistreli, bisoli in parseki.

Med prvimi in drugimi je razlika ogromna. Tu pa ne gre več le za marketing.