So vojaška letala lahko “prijazna”?

Nova predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič si je izbrala kar pravšnji dan za svoj obisk na Postojnskem, pa čeprav tega morda vnaprej ni niti vedela. Ali pa je vendarle vodja njenega kabineta, Postojnčan Robert Pavšič, namenoma poskrbel, da je prejšnji petek sem prišla na dan, ko je imela tudi – kaj slišati.

Postojnska občina je že večkrat visoke predstavnike države in predvsem ministrstva za obrambo povabila, naj v živo izkusijo, kako domačini občutijo dneve grmenja. Pa tovrstne empatije doslej ni pokazal še nihče. Zakaj bi jo le? Nelagodje postojnskih občanov in negativni vplivi na okolje so, kot se že dolgo zdi, pač nekakšna kolateralna škoda višjih ciljev, ki smo jih kot članica zavezništva dolžni zasledovati. In s katerimi imamo kar nekaj težav, kar bo na žalost zelo kmalu jasno tudi novima obrambnemu ministru in predsedniku vlade. Sploh v kontekstu napovedi revizije in zaustavitve postopka nakupa oklepnikov Boxer brez poznavanja dejanskih možnosti (in posledic) prekinitve, pa tudi v kontekstu aktualnih razmer v svetu.

V mandatu te vlade, glede na njene zaveze javnosti, vendarle upravičeno pričakujemo, da bo pred navduševanjem nad militarizacijo imela prednost kakovost življenja državljanov.

Svojevrstna ironija je, da so vojaški lovci švigali nad glavami ravno med predsedničinim obiskom ukrajinskih otrok v Slavini – tistih otrok, ki so preživeli več letalskih napadov, pred katerimi so bežali v zaklonišča, tistih globoko travmatiziranih otrok, ki jih prestraši že najmanjši hrup in ki jih je treba miriti, da so bila to, kot se je izrazila predstojnica sirotišnice, “prijazna” letala, ki ne odmetavajo bomb. Otrok, ki se ne bi smeli znajti sredi opazk, da so tisti, ki so jih bili pripravljeni gostoljubno sprejeti in jim pomagati, itak vnaprej vedeli, da prihajajo na nekakšno “vojaško” območje. Ne, priložnost za obzirnost je bila na strani vojske, a so jo zamudili.

Dojemanje “prijaznosti” vojaških letal je resda lahko subjektivno. Že dolgo pa niso zgolj subjektivne ocene, da so vojaške aktivnosti, kakršne in kot si jih zavezniške vojske skupaj s Slovensko dovolijo na vadišču Poček oziroma neposredno nad bližnjimi naselji, nevzdržne, in to kljub večkratnim opozorilom in dogovorom, ki pa se vedno znova s precejšnjo mero arogance kršijo.

Med prioritetami novega ministra Šarca bi ob vseh težavah, ki pestijo naš obrambni sistem, in ob pritiskih in kritikah, ki jih bo tako od zunaj kot od znotraj zagotovo deležen kot možna šibka točka v vladi, seveda zaman iskali problematiko Počka. Kljub temu pa v mandatu te vlade, glede na njene zaveze javnosti, vendarle upravičeno pričakujemo, da bo pred navduševanjem nad militarizacijo imela prednost kakovost življenja državljanov. Varovanje vodnih virov pa pred vojaško dejavnostjo. Naivno?