Sobivanje ni utopija

Predlog energetskega zakona je spodbudil polemiko, iz katere se lahko za Posočje izcimi marsikaj dobrega.

Nihče noče velikih elektrarn na Soči in prav je, da nanje streljajo z vsemi civilnimi topovi. Je pa dobrodošlo, da razprava odpira nova obzorja. Dopušča, da bi s pazljivim, modrim snovanjem manjših elektrarn na pritokih ubili dve muhi na en mah. Ohranili bi zdajšnjo pot trajnostnega turističnega razvoja in hkrati pridobili prepotrebne kilovatne ure elektrike iz obnovljivih virov energije.

Dobrodošla je polemika o zastarelem zakonu o varovanju Soče s pritoki in potrebo po novem, saj stari Sočo varuje manj, kot bi želeli. Ne nazadnje, ponovno so iz naftalina potegnili idejo o krajinskem parku ob Soči, v okviru katerega bi lahko bolje gospodarili z reko na vseh področjih. Predlagatelji upajo, da bi z njim ukrotili velike energetske pohlepe, povezali tri posoške občine s ciljem, da bi v sprejemljive okvire spravili odvažanje gramoza. Ne nazadnje bi z usklajeno politiko treh občin tudi v turizmu hitreje napredovali.

Da je sožitje med naravo, turizmom, energetiko in domačini mogoče, nakazujejo ideje o premišljeni gradnji malih elektrarn, pri čemer bi poleg energetske in naravovarstvene stroke imeli glavno besedo domačini.

Posočje ima veliko vode, saj so padavine štirikrat bolj obilne, kot je povprečje v svetu. Tudi padec vodotokov je velik. To so izkoriščali že predniki z gradnjo mlinov in žag. Pretočne elektrarne so lahko problem, ker izkoriščajo vodo takrat, ko je ni veliko. Manjše akumulacijske elektrarne bi bile dobrodošle. Zadržijo presežek vode in energijo proizvajajo takrat, ko jo potrebujemo. Pomagajo pri ohranjanju ribjega življa.

Ideja je vabljiva, problem je v izvedbi. Če bi jih načrtovali iz pisarn, se ne bi dobro izšlo. Domačini so gospodarji, oni bi s pomočjo stroke in naravovarstvenikov lahko gradili dobro. Njim gre tudi prihodek.