Soča ni bazen

Ponedeljkova tragična nesreča na reki Soči pri Solkanu, kjer je na brzicah kajakaške proge ugasnilo življenje 46-letnega moškega, je sprožila debate o tem, ali bi morali na območju naravnega kopališča, ki ga v teh vročih dneh poleg domačinov obiskujejo tudi ljudje, ki reke ne poznajo tako dobro, poskrbeti za reševalno službo.

Ker ne gre za uradno kopališče, ki mora imeti upravljalca, to načeloma ni potrebno. Poznavalci razmer opozarjajo, da bi bilo to tudi sicer zelo težko, ker bi bili na odseku kajakaške proge potrebni najmanj štirje reševalci, izurjeni za reševanje iz divjih voda, kar za razliko od običajnih reševalcev zahteva še dodatna znanja. To bi bil tudi finančno precejšen zalogaj in v teh časih bi težko našli koga, ki bi bil pripravljen prevzeti vlogo upravljalca ter s tem odgovornost za kopališče in varnost ljudi v njem.

Pravi razlog za tragično nesrečo moškega, ki je bil v zelo dobri fizični kondiciji, in to na odseku, po katerem se vsak dan spuščajo domačini od rosnih do zrelih let, ki reko poznajo kot lasten žep, bo težko odkriti. Nesreča pač ne počiva in včasih doleti tudi najboljše.

Vsekakor pa bi bilo vsako preprečevanje in omejevanje kopanja na tem območju, pa še kje drugje, korak proč od narave in voda na mlin vse bolj reguliranemu vsakdanu, v katerem živimo in ki nas prepričuje v to, da je čas najbolje preživljati na varnem, v nakupovalnih središčih, če pa že kam na oddih, potem v sterilne kopališke komplekse, na počitnice pa le s kakšnim all-inclusive paketom pod roko.

Reka je, tako kot morje, gore, zrak in še kaj, del narave, ki jo je treba spoštovati. V njej je treba upoštevati nekatere zakonitosti in ne precenjevati lastnih sposobnosti ...

Soča je danes v očeh marsikoga grda in nevarna, za nekatere bo zaradi izgube taka tudi ostala. Vseeno pa gre za čudovito reko, ki je niti vsi jezovi še niso ukrotili. In prav je tako. Soča ni in nikoli ne bo bazen.