Soči in davek

Poleg sanjskih uspehov naših športnikov na olimpijskih igrah v Sočiju je te dni druga najpomembnejša tema pogovorov davek na nepremičnine. Ni pomembno, kje si - v službi, na kavi, pri zobozdravniku ali mesarju -, povsod se pogovor vrti okrog nepremičnin. Ki so za marsikoga postale (pre)veliko breme.

Komaj se je poleglo razburjenje okrog izračunanih vrednosti nepremičnin, ki so v marsikaterem primeru krepko presegle realne vrednosti na stanovanjskem trgu, že so ljudi na obrate vrgla obvestila o informativnem izračunu davka. Ljudje bentijo. In to upravičeno. Sploh tisti, ki jim je država odmerila davek na prazno stanovanje, pa čeprav v njem živijo. 0,5 namesto 0,15 odstotka se še kako pozna. Sploh če nimaš kje vzeti.

Zaposleni na geodetskih upravah in na upravnih enotah se te dni utapljajo v delu. Ljudje kot nori tekajo od vrat do vrat in poskušajo rešiti, kar se rešiti da: urejajo, dopolnjujejo in spreminjajo napačne podatke. A vsemu temu stresu bi se lahko izognili, če bi si država za pripravo zakona vzela malo več časa. In če bi poskrbela, da bi bile evidence o nepremičninah usklajene z dejanskim stanjem. Ker niso.

Nekatere stavbe, denimo, še niso vpisane v kataster stavb, zato na upravnih enotah nimajo številk posameznih stanovanj. Težko je verjeti, da na Gursu tega niso vedeli. A so kljub temu pri programu za izračun davka kot ključni podatek pri določanju rezidenčnosti - in, posledično, nižje davčne stopnje - določili prav številko stanovanja.

Še bi lahko naštevali grehe države in njenih inštitucij, a dejstvo je, da svoj del krivde nosijo tudi lastniki nepremičnin. Od leta 2010, ko jim je Gurs poslal obvestila o popisu nepremičnin in jih pozval, naj podatke preverijo in po potrebi dopolnijo ali spremenijo, je to storila le peščica. Zdaj, pet minut pred dvanajsto, pa je ljudi zagrabila panika. Očitno so jih zbudili šele konkretni zneski, zapisani na informativnem izračunu.