Sociala v črepinjah

Privoščimo si trenutek in ugibajmo, na čigavo pobudo je v zakonu o uravnoteženju javnih financ pristalo ostrejše podeljevanje subvencij za šolska kosila in malice. Glede na to, da sta dva vidna člana stranke SDS to še včeraj zagovarjala z vsemi štirimi, lahko upravičeno domnevamo, da se je prav omenjena stranka oziroma njen najboljši možganski ustroj domislil tudi tega varčevalnega ukrepa. Če se še spomnimo, da je prvak stranke Janez Janša v svojem prvem premierskem mandatu opazke, da je Slovenija revna in lačna, brez zadržkov komentiral, da “če iz vseh smetnjakov po mestih gledajo štruce kruha, tudi ne pomeni, da je zadeva zelo alarmantna”, nam je še bolj jasno, kako vzvišen je vrh stranke SDS.

Ko pa socialni minister Andrej Vizjak izjavi, da so lačni šolarji “velika zloraba in sprenevedanje”, poraženec prvega kroga predsedniških volitev Milan Zver pa v intervjuju za naš časopis pove, da “je v strašenju s tem, da otroci nimajo česa jesti in da morajo piti vodo, precej demagogije”, potem je jasno, kdo je v tej državi sposoben hladnokrvno rezati socialne pravice.

Je vladi potemtakem nekoliko oproščeno, če je opazila, da se na terenu vendarle dogajajo stiske? In je minister Vizjak kaj bolj socialen, če izjavi, da je problem lakote v šolah “pereč”, nakar na kolega, šolskega ministra Žigo Turka prenese nalogo, naj to popravi in podeli nekaj več brezplačnih malic in kosil, zadeve pa več ne komentira?

Vlada lepi obliž na rano, ki jo je zadala socialno najbolj ranljivim skupinam. Na uri vrlih politikov se kazalci nedvomno vrtijo hitreje in štirje šolski meseci minejo, kot bi trenil. Kako hitro pa čas mineva lačnemu? Hitro ali počasi?

Morda res ne bi bilo odveč, če bi vlada poleg zloženk o pomenu zdravega zajtrka delila tudi nasvete o tem, kako pretentati lačen želodec. Enega ji prišepnemo mi: zavri vodo in jo še vročo pij po požirkih. Prevara je dokaj uspešna. Pa boglonaj!