Sodni segedin

Statistika je čudna reč. Saj poznate tisto šalo: eden jé meso, drugi kislo zelje in statistično jesta segedin. Nekako tako je tudi s sodno statistiko, ki je nedavno postala eno od jabolk spora med sodstvom in pravosodnim ministrstvom.

Toda če držijo ugotovitve ministrstva, da bo slovensko sodstvo ob sedanji dinamiki reševanja zadev za odpravo zaostankov potrebovalo nadaljnjih 100 do 200 let, je vsakršno vprašanje o pravni varnosti in pravni državi odveč. To seveda ne pomeni, da se bo primer, ki je ta trenutek v sodnih mlinih, reševal čez sto ali več let, pomeni le, da se bodo v tem času kopičili in nakopičili novi zaostanki.

In tu smo resnično na točki, ko se mora sodstvo zazreti v ogledalo in nato krepko udariti po mizi, če ugotovi, da sta za takšno stanje krivi izključno izvršilna in zakonodajna oblast. Nobena skrivnost ni, da je doslej še vsaka politična elita, ki je prišla na oblast, vlagala precej energije v podreditev sodstva in “pomagala” s sprejemanjem nove in nove zakonodaje ter njenim nenehnim spreminjanjem. Toda časa za sprenevedanje preprosto ni več. Razmere tudi niso primerne za užaljene reakcije in prepričanje, da je prav vsaka kritika neposreden napad na samostojnost sodstva. Ker sodstvo ne deluje v praznem prostoru.

Večini državljanov, ki niso pravno podkovani, se utemeljeno zastavljajo vprašanja, kaj se dogaja z velikimi zgodbami, ki so spravile Slovenijo na kolena in delavce na cesto, zakaj nekdo mimogrede ostane brez hiše zaradi nekaj sto evrov dolga, za stotine in stotine izginulih milijonov pa ne odgovarja nihče? Zakaj se sodne preiskave vlečejo leta, zakaj sodbe niso napisane v zakonsko predpisanem roku, zakaj ...

Pred leti, ko je na stotine ovadb, povezanih z divjo privatizacijo, romalo na smetišče zgodovine, smo poslušali, da ni vsaka velika svinjarija tudi kaznivo dejanje. Vendar obstajajo tudi svinjarije, ki so po zakonu opredeljene kot kaznivo dejanje, pa se ne premaknejo nikamor.