Šola, ki ni samo šola

Potem ko smo v preteklosti po Sloveniji ukinili precej podeželskih šol, ker so postale moderne nove, velike mestne šolske stavbe, se je v zadnjih letih trend zapiranja majhnih šol ustavil. Država je s posebnimi normativi omogočila, da zdaj šolska mladež ubira prva šolska leta v domačem kraju tudi v primeru, ko je v vseh prvih petih razredih skupaj le dvajset otrok. Kakšno leto piha svečko na prvošolski torti en sam učenec. A v razredu ni sam, ker izvajajo take šole kombiniran pouk za dva ali tri razrede skupaj.

Res je, majhne podružnične šole imajo nekaj slabosti: preračunano na glavo učenca so dražje, učenci imajo na izbiro manj interesnih dejavnosti, starši pa več dela z njihovimi prevozi k zunajšolskim dejavnostim.

A mnogo daljši kot seznam slabosti je nabor prednosti teh šol. Majhno število učencev v razredih omogoča (tako trdi pedagoška stroka) kakovostnejši pouk, učitelj(ica) je vsakemu učencu na razpolago več časa in ga bolje pozna. In kot kažejo raziskave, ti učenci po prehodu v večje šole uspeh še izboljšajo, ker so bolj navajeni na samostojno delo.

V prid ohranjanju podružnic govorijo poleg teh “šolskih” argumentov tudi širši družbeni. Dejstvo je, da so podružnične šole v mnogih krajih edina javna ustanova, da so tesneje povezane s krajem kot večje, da kraj z njimi živi, da krajani radi prihajajo na šolske prireditve, da v popoldanskem času nudijo prostor za rekreacijo in delo društev. Šolske stavbe so tako večfunkcionalne in če si uporabniki stroške delijo, sploh niso tako drage, kot se zdi na prvi pogled.

In v teh šolah so, ne nazadnje, delovna mesta: tja do pet v vsaki, ki bi se sicer večinoma izgubila v normativih matične šole. Predvsem pa te šole ohranjajo podeželje živo in mlado.

Zato bi morali pred zaprtjem vsake šole o tem dobro razmisliti šolniki, starši, krajani in občina. Kajti izkušnje kažejo, da šola, ki zapre vrata, teh ne odpre nikoli več.