Šole za delo

Včasih so starši mlade spodbujali, naj gredo v šole, da jim ne bo treba (tako trdo, predvsem fizično) delati. In res je nekaj časa življenje teklo v tej smeri: bolj izobraženi so imeli lažje delo in boljšo plačo. A podobno kot v naravi, kjer en čas teče zajec, nato pa lisica, oziroma kjer narava sama poskrbi za ravnovesje med eno in drugo skupino, se je tudi na trgu dela število visoko šolanih ljudi tako namnožilo, da za vse ni več dovolj udobnih in dobro plačanih služb.

V Sloveniji zato že nekaj let šolski psihologi spodbujajo devetošolce, naj ne silijo samo v gimnazije, temveč naj si iščejo svojo življenjsko pot tudi v srednjih strokovnih in poklicnih šolah, po teh pa na višjih in visokih strokovnih šolah namesto - kot so to počele generacije pred njimi - le na univerzah in akademijah.

Dokler so diplomanti akademij in univerz zlahka našli službo, so bili mnogi za ta opozorila gluhi; odkar pa na stotine mladih z univerzitetno diplomo v žepu zaman trka na vrata delodajalcev, so se tudi mladi hitro prilagodili razmeram: odkrili so višje in visoke strokovne šole, te pa njih.

In tako smo v zadnjem desetletju ali kakšno leto več dobili na desetine višjih in visokih šol, poleg javnih tudi mnoge zasebne. V hitrem iskanju zaslužka, ki so ga prinesli študentje, so mnoge tudi spustile merila pod ustrezno raven in marsikatera bo, tudi zaradi zaostrenih pogojev za študij, ki jih postopno uvaja pristojno ministrstvo, zaprla svoja vrata.

Upajmo, da bodo usahnile slabe šole in ostale dobre. Pri čemer merilo za kakovost niso samo notranje in zunanje presoje, ki jih izvajajo šole in nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu, temveč predvsem trg dela. Ta bo hitro povedal, katere šole dajejo študentom poleg papirjev tudi znanje za konkretno delo.

Številke o zaposljivosti diplomantov kažejo, da so višje šole s svojo poudarjeno usmerjenostjo v uporabna znanja našle pot, kako izobraževati za delo in ne zavod.