Sonce se smeje

Čeprav lezemo v najtemnejši in najmanj osončen del leta, se na Krasu in v Brkinih kar razcvetajo sončne elektrarne. Nimajo skupnega imenovalca. Dve sta logični: ena na strehi svétnika, ki zagovarja zeleno, druga na strehi podjetja, ki se ukvarja s krmiljenjem sončnih elektrarn. Tretja je zamikala naprednega kmeta, četrta direktorja, ki je prišel na pohod na Kras, ... In v načrtih jih je še precej.

Dejstvo je, da se trenutno naložbe v dovolj veliko sončno elektrarno splačajo. Da vrnejo začetni vložek in čez leta dajo tudi nekaj dobička. Ne prav velikega, a vendarle.

Kar se tega tiče, naša država celo deluje. Skrajno bikoratsko zapleteno sicer (gradbeni inšpektorji bi skoraj podrli največjo sončno elektrarno v Sloveniji), a deluje. Cene podpore bodo sicer padale, a tudi stroški postavitve elektrarn padajo in poznavalci ocenjujejo, da se bodo zato še kar lep čas splačale. Vsaj upamo lahko, da bo država za to skrbela, saj bo s tem zmanjševala izpuste CO2.

Poleg tega niso zanemarljiva niti delovna mesta, povezana s postavljanjem sončnih elektrarn. Četudi so glavne sestavine panelov s svetovnega trga, je projektiranje, sestavljanje in postavljanje sončnih elektrarn vezano na domače ljudi in domače znanje. Na v glavnem visoko izobražene ljudi z razmeroma dobrimi plačami. Prav takšne, kakršne želimo zadržati doma.

Bi pa morali tako na državni kot tudi na občinskih ravneh doreči, kam takšne elektrarne spadajo in kam ne. Naj jih postavljamo prav povsod? V stari Štanjel, sredi Vipavske doline, na Slavnik, ...? Če družbenega dogovora in regulative ne bo, bo kapital tudi tu lahko naredil več škode kot koristi. Kot pri vetrnih elektrarnah in drugih posegih v prostor.

Švica je bila prva država, ki je sončne panele postavila na protihrupne ograje ob avtocesti; v Nemčiji jih je daleč največ na stavbah in ob avtocestah. Pri nas - za zdaj - tudi. In upajmo, da bo tako tudi ostalo.