Sosed sosedu ...

“Naj kar sanjajo,” so Cerkljani davno pospremili pobudo politično vzhajajoče SLS o izgradnji predora izpod smučarskega centra Cerkno proti Hotavljam za znosnejšo pot v svet. Pa ne, da jim do sveta ne bi bilo (njihova Eta je bila po vojni ena prvih, ki se je z nemškim partnerjem podala vanj) ali vsaj do zbližanja svoje grape in Posočja s srcem države. Le zato je šlo, da jih je ta, ki je bogu za hrbtom, preredko opazila, da bi v sanje zmogli verjeti. Imeli so prav!

O predoru, potem ko je bivša vlada pospravila v predale obilje načrtov za različne bližnjice na Gorenjsko, govora bržčas dolgo ne bo več. Z vsako različico je cena rasla in pristala pri - kot pravi prvi mož Cerknega - vesoljskem znesku.

Propada naložbe v srce četrte razvojne osi državi ni mogoče očitati. V nasprotju s skepso domačinov se je načrtovanja lotila tako, da so z leti kopičenja variant predorov celo najbolj nejeverni Cerkljani začeli verjeti, da še nekaj veljajo. Da utegnejo brez železnice, po uri vrtenja in plezanja do avtoceste, gospodarsko in demografsko pojemajoči še ujeti priključek k razvoju.

Vse bolj pogumno so vztrajali na ravninski - okoljsko, zanje, stroko in tolikanj želene turiste - najbolj sprejemljivi različici predora. Različici, ki bi polnila smučarski center in, vsaj s primorske strani, tudi bodoče terme v sosednji občini. Sosedje pa so vztrajali pri svojem NE in naložbo z, naposled kar tremi predori, cenovno pognali previsoko.

Če sosedom za sosede ni mar, zakaj bi bilo v krizi za prgišče ljudi, ki vse skromneje polnijo državno malho, mar državi?

Štejejo le evri, ljudje so drobiž. Pobudnikov predora, bratov Podobnik, že dolgo ni več v Cerknem. Čez hrib bežijo mladi možgani. Do sosedov je zbežala tudi politična moč Cerknega in zlahka dobila igro. Veselje sosedov in v podobne igre ujete države je kratkega daha. Dokler v njej ne bodo šteli ljudje, vsak človek, je bo pač iz dneva v dan manj. Manjkajočim evrom navkljub!