Sosedstvo z Mahlerjem

“Pritiski name se že ves čas stopnjujejo.”

JOŠKO JORAS, Sečovlje, po incidentu, ko je s kosilnico poškodoval delavca pri podjetniku Urbanu Cerarju.

Joško Joras in Urban Cerar sta soseda. Soseda v slogu značilne slovenske privoščljivosti, ki si jo tako slikovito pripisujemo z “naj sosedu krava crkne.” No, Hrvati se bodo strinjali, da niso nič boljši in podobno bomo ugotavljali po vsem svetu. Ampak dokler ostaja pri tej obče človeški slabosti, se ne bo zgodilo nič hudega. Nevarno pa postane, ko se soseda spreta zaradi mejnika, za košček zemlje. In to se v Sečovljah neprestano dogaja. Med drugim je pred leti tam naš minister končal v jarku, nazadnje je (če Jorasa malce dramatiziramo) celo tekla kri.

Prekletstvo kot del sosedstva pa žal ne ostaja le na ravni vpletenih posameznikov, podlegajo mu vasi, občine, pokrajine in tudi države. Joras in Cerar imata sicer skupno državo, a je prek Cerarja vpletena tudi sosednja.

Sečovlje so le epizoda v dveh desetletjih sobivanja obeh držav v položaju samostojnosti. Bilo je res pestro, veliko je bilo, milo rečeno, nagajanj, na morju pa se je tudi iskrilo. Priznajmo, velik del Slovencev je zato privoščljivo spremljalo zaostajanje Hrvaške na poti v Evropo, medtem ko je naša pot vanjo tekla tako rekoč po (realno) zastavljenih načrtih. Zoprno je bilo že nastopanje prvega junaka Hrvaške Franja Tudjmana, ki so ga bila od samega začetka polna usta Evrope, pri čemer Slovenije skoraj opazil ni. In potem se je nadaljevalo z vsemi tistimi peripetijami s konfini in na morju.

Hrvati bi v svoji poziciji morali pričakovati nekaj, kar so sami imenovali blokada Slovenije Hrvaški na poti v Evropsko unijo. Nenazadnje so vedeli, da smo morali tudi Slovenci požreti slino in predvsem na pritisk sosednje Italije podpisati “nepremičninski” španski kompromis, da je tudi Nemčija svojima sosedama Poljski in Češki postavljala pogoje in da je tudi sicer na takšni poti treba pri marsičem popustiti.

In ko so se sosedje le nekako unesli, smo Slovenci očitno začeli razmišljati tudi o drugačnih plateh sosedstva, o nujnosti dobrega sosedstva. In smo Hrvaški v prid izglasovali edini referendum v podporo aktualnemu premierju Borutu Pahorju. Hrvaška v Evropi tako daleč za Slovenijo (na koncu bo zneslo kar devet let), to je dovolj težka “kazen”, smo sklenili. Kdor se s tem ne more sprijazniti, naj se zdaj tolaži, da bo morala soseda še nekaj časa počakati na schengen in še dlje na evro. Glede na dejstva pa bodo morali kmalu priznati, da bo življenje v sosedstvu enostavnejše, ko bomo oboji “na istem”. V nedeljo v Ljubljani in sinoči v Zagrebu nam je to s svojo Simfonijo tisočev dopovedoval Gustav Mahler.

Hrvati bodo morali skladatelju spet prisluhniti, ko se bodo znašli v položaju Slovenije do Hrvaške, ko bo šlo za Srbijo. Njihov zunanji minister je potem, ko je v četrtek Hrvaška končala pristopna pogajanja, zagotovil: “Hrvaška ne bo nikogar blokirala.” Pri tem je Sloveniji poočital uporabo dvostranskih vprašanj. Naj le drži besedo, kajti ne bo enostavno. Poglavitna dvostranska vprašanja obeh držav so namreč zelo težke in še nezaceljene rane.