Šov z zamudo

Noveli dveh zakonov, o sodniški službi in o državnem tožilstvu, prihajata s kakšno dvajsetletno zamudo. Govorita namreč o etiki, nezdružljivosti etično spornega ravnanja s sodniško ali tožilsko funkcijo, o postopkih imenovanja ... Skratka o zadevah, ki bi morale biti v pravni državi že zdavnaj urejene, se pa urejajo šele dobri dve leti po sprejetih priporočilih Greca, skupine držav sveta Evrope proti korupciji.

V tem času se je Sloveniji, med drugim, zgodil pravnomočno obsojeni sodnik, preiskava je doletela tožilko elitne enote te institucije ... In še prej se je zgodila afera “prijatelji v stečaju”, ki je vrgla zelo čudno luč zaradi tesnih zasebnih povezav med sodniki in stečajnimi upravitelji. Zgodil se je politični premik tožilske ustanove iz okrilja enega ministrstva v okrilje drugega - pa spet nazaj.

Prenovljena zakonodaja naj bi ljudi vendarle prepričala, da pravna država deluje in da zna biti tudi prijazna do uporabnikov. Po drugi strani pa se poraja vprašanje, zakaj marsikatera rešitev, ki je zdaj našla mesto v - kot ga imenuje pravosodni minister - prvem koraku reforme pravosodja, tega ni našla že v prvi reformi. Ali pa v letih, ki so sledila in so pokazala, da je bila reforma iz leta 1994 popoln fiasko. Toda ni bilo volje. Politične volje, ki je vedno, v vseh vladah, premagala strokovnost.

Če bi bilo drugače, bi se morda tudi v naši državi zgodil kakšen podoben “potres”, kot se je pred dnevi v italijanski prestolnici, kjer se je na desetine skorumpiranih politikov zaradi tesnega sodelovanja z mafijskimi organizacijami znašlo v preiskavi, nekateri pa tudi v priporu. Zdaj preiskovalci mrzlično iščejo, kam so poniknili milijoni in milijoni evrov (ali to koga na kaj spominja?).

Italijanski politični vrh, s predsednikom države vred, od pravosodja terja hitro in učinkovito ukrepanje. Kaj podobnega se v Sloveniji ne more zgoditi. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, mora vsak poiskati sam - in v resničnostnem šovu “Slovenija”.