Spet ta cirkus

Danes se začenja volilna kampanja, a volilci so že izmerjeni podolgem in počez. Ne mine dan, ko ne bi ankete merile volilnega razpoloženja, napovedovale volilne udeležbe in špekulirale o zmagovalcih in poražencih.

Raziskave enotno pravijo: obisk volišč bo izjemen. Ob tem velja izpostaviti anketo Dela, ki napoveduje, da se verjetnost udeležbe na volitvah povečuje s starostjo (volitev se namerava zagotovo udeležiti tri četrtine starejših od 50 let in le 44 odstotkov starih od 18 do 25 let). Verjetnost udeležbe se povečuje z izobrazbo. Volitev naj bi se udeležila le tretjina brezposelnih oseb.

Zakaj je to pomembno? Poleg tega, da volilni rezultat - če bo udeležba res takšna, kot pravi raziskava - ne bo odražal mnenja najbolj rizičnih skupin, kamor sodijo mladi in socialno šibkejši, bodo stranke morda že v kampanji pihale na dušo tistim, ki imajo namen biti politično aktivni.

Zaradi praznih bančnih računov strank si letos ne moremo obetati kampanje, bogate z oglasi. To je po svoje dobro: kandidatom ne bo ostalo drugega, kot da se v javnost prebijejo s programom. Tisti brez pravih odgovorov še vedno lahko najdejo izhod v tem, da napišejo dober tvit, ustvarijo kakšno afero, ali pa odprejo katero od ideoloških tem. Te so vedno učinkovite ...

Načinov, s katerimi se želijo politiki prikupiti volilcem in preusmeriti njihovo pozornost na to, kar sami želijo, je veliko. Kot pišemo danes, se da tudi potepanja iz stranke v stranko tik pred volitvami prikazati kot načelno ravnanje ...

Kaj od tega bo nagrajeno in kaj ne, je odvisno od državljanov, ki bodo 4. decembra spet dobili priložnost nekaj spremeniti. Volilci imajo v rokah vse, čeprav se jim morda zdi, da nimajo ničesar.

Politikom ne zaupa nihče. Zakaj bi jim, saj niso bogovi. So pa nujno zlo, ki ga je treba v demokratičnih družbi vsakih nekaj let oceniti, nagraditi ali kaznovati. Politika in volitve nas zato preprosto morajo zanimati. Vsaj v času kampanje.