Spodobno “povabilo”

Avgusta, ko v Cerkvi že po običaju pride do kadrovskih sprememb in selitve duhovnikov, sta tudi škofa Anton Stres in Marjan Turnšek sprejela papeževo “povabilo” k odstopu. Njuna gesta bi bila vredna pohval, če bi bil to prvi avgust po razkritju finančnega poloma mariborske nadškofije. A od januarja 2011, ko so prišle na dan prve vesti o bankrotu, se jih je zvrstilo že nekaj, vernikom pa od takrat ni nič bolj jasno, kdo in kako bo odgovarjal.

Če se ne bi ekonom Mirko Krašovec postavil zase in v pismu škofom povedal, da slabih odločitev ni sprejemal sam, pač pa gospodarski svet mariborske nadškofije, v kateri je imel takrat pomembno besedo tudi Anton Stres, bi se morda zgodilo, da bi Krašovec ostal edini grešni kozel za milijardno škodo. Morda je bil to tudi cilj skrivalnic in arogantnega pričakovanja cerkvenih oblasti, da bodo verniki pač vse mirno požrli.

Izvirni greh je v tem, da so si v Mariboru sploh začeli mazati roke s finančnim hazardom. Sla po dobičku je mariborsko nadškofijo onečastila že nekaj let pred bankrotom. Telekomunikacijska družba T-2, katere večinski lastnik je bil Zvon Dva, je predvajala najtršo pornografijo, Cerkvi pa se ni zdelo vredno poseči v to, očitno dobičkonosno programsko shemo. Finančni zlom, ki se je nato zgodil nadškofiji, pa je bil škandal z veliko začetnico: zlorabljeno je bilo zaupanje več deset tisoč malih vlagateljev, ki so Cerkvi dali svoje certifikate, zaradi slabih kreditov je bila oškodovana državna banka, kar z dokapitalizacijami plačujejo vsi davkoplačevalci, predvsem pa je nadškofija s svojim ravnanjem prizadela vse slovenske kristjane, še zlasti pa duhovnike in druge posvečene osebe. Vsi ti ljudje so, čeprav niso nič krivi in mnogi tudi širši slovenski družbi ogromno prispevajo, denimo s humanitarnim delom, postali žrtve posmeha in očitkov o pogoltnosti Cerkve.

Papež Frančišek s “povabilom” dvema škofoma, naj odstopita, ni naredil nič drznega. Drzne ali bolje predrzne so bile skrivalnice, ki smo jih morali gledati do zdaj.