Spomin na muzej

Danes je mednarodni muzejski dan, posvečen muzejem in spominu. Muzeji so tisti, ki za nas hranijo spomin ali, kot rečejo strokovno, izvajajo javno službo na področju varovanja premične kulturne dediščine, mi davkoplačevalci pa jim zato plačujemo. Da hranijo, urejajo, dokumentirajo, preučujejo, raziskujejo in vse to posredujejo javnostim. Do tu je vse lepo in prav, problem pa se pojavi v realnem; Novogoričani se sprašujemo, zakaj se že leta nihče ne ukvarja s preučevanjem umetnostne dediščine na našem območju; kdo preučuje slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo goriškega srednjega veka, kdo novega veka, kaj pa moderne in sploh 20. stoletja? Nihče.

Kje so torej muzeji in zakaj za nas ne varujejo tega spomina? Kdo ga bo posredoval zanamcem? “Mladi ne vedo več, kdo je bil Silvester Komel,” je bilo slišati ne nedavni tiskovni konferenci ob napovedi Komelovega leta, pa za mizo niso sedeli predstavniki osrednje muzejske institucije na teritoriju. Menda tam s tem nimajo nič!

Mladi ne bodo vedeli, kako so nastajale srednjeveške freske, pa da je nekoč tukaj ustvarjal nek Josip Tominc, kdo jim bo razlagal, da se je zgodovinska avantgarda dogajala na zahodnem robu slovenskega prostora, zato se upravičeno sprašujemo, na kakšni osnovi bodo gradili svojo kulturno identiteto.

Domačiji Alojza Gradnika v Medani se je sesula streha, hiša se pogreza sama vase, za kar sicer ni kriv muzej, je pa lepa prispodoba razmer na področju kulturne dediščine, je podoba zamujenih priložnosti. In to v času, ko ves svet intenzivno zbira spomine in dokumente, da nam pomagajo razumeti ne le preteklosti, ampak tudi sedanjost. Sodobni muzeji ne zbirajo več zgolj predmetov, pač pa zgodbe in interakcije, izobražujejo in skrbijo za napredek družbe. Družba ga je zato pooblastila, družba mu zato plačuje.

Spominov sicer ne bo več, ostal bo le še spomin na muzej.