Spomin na Utøyo

Nekega julijskega dopoldneva leta 1992 ali 1993 sem stopil na zeleni otoček nekaj deset kilometrov od Osla, ki so ga upravljali norveški socialdemokrati. Njegovo ime je bilo Utøya in zanj zunaj Norveške ni slišal nihče, ki ni bil na njem. Do zadnjega konca tedna, ko je neki Anders Behring Breivik v zloglasnem morilskem pohodu na njem pobil 68 ljudi, pretežno najstnikov. Od tega trenutka dalje je Utøya postala sinonim za skrajnodesničarsko nasilje in poboje, spomin na vse ostalo, kar je pomenila v zadnjih desetletjih, pa bledi in javnosti ostaja neznano. In samo zaradi tega pišem te vrstice: pojasniti želim, da je nori morilec obiskovalce otoka izbral na podoben način, kot je Osama bin Laden izbral newyorška Dvojčka - kot simbol.

Norveška laburistična stranka je po padcu železne zavese vabila mlade predstavnike sestrskih strank iz vzhodne Evrope na izobraževanje in spoznavanje parlamentarne demokracije na deset hektarjev velik otoček, kjer so poleti organizirali tabore tudi za svoj podmladek (eden od teh je očitno potekal tudi minuli teden). To je bil zame, za druge povabljence in za približno dvajset Slovencev, kolikor jih je v nekaj več kot desetletju obiskalo te tabore, nepozaben mesec. Ob glasbi in medsebojnem spoznavanju se je debatiralo o političnih in aktualnih temah. Sproščenost in odprtost sta bili prisotni na vsakem koraku, pred mladostniškim nagnjenjem do spreminjanja sveta ni bilo ovir. Da se razumemo: alkohol je bil na otoku prepovedan - mladi sami so se odločili za takšen ukrep, a je bila kljub temu zabava vrhunska. Tudi v zahodnoevropskem merilu so imeli Norvežani tedaj izrazito napredne ideje; prvič sem se srečal z ženskimi kvotami, posvojitvami otrok v homoseksualnih parih, socialnimi pravicami, ki si jih mi še sedaj niti zamisliti ne moremo, pravicami azilantov, brezplačnimi stanovanji za mlade družine ... Bili so proti vključitvi v Evropsko unijo, ker naj bi bila preveč konzervativna in ker za mir in blaginjo v svetu več naredijo kot samostojna država ...

Multikulturnost in strpnost do drugače mislečih sta bili splošno sprejeti v vseh političnih opcijah, pomoč tistim, ki imajo manj, pa je bila samoumevna. In ta spomin na otoček, kjer se med mladimi izmenjujejo misli, ideje in prakse povezovanja ter socialnega dialoga med različnimi politikami, narodi, rasami, ne sme utoniti v pozabo, tako kot se ne sme spreminjati na slabše odprta družba, ki so jo zgradili Norvežani.

Švedi, simbol socialne države blaginje, so svojo nedolžnost izgubili z ubojem Olofa Palmeja, Nizozemci z vzponom ksenofobične desnice Geerta Wildersa, Islandci s poneverbami bank in bankrotom, ostala je samo še Norveška - zadnja oaza resnične svobode, strpnosti do vsakršne drugačnosti in dialoga. Bogata naravna bogastva (beri nafta) ji omogočajo altruizem brez lažne solidarnosti, tako da so ena zadnjih utrdb klasične zahodnoevropske družbe blaginje druge polovice 20. stoletja.