Športna disciplina: sprenevedanje

“Kako lahko kaj takega pričakuješ od športnikov?” Tak odziv doživi domala vsak, ki se te dni drzne vprašati, kako se lahko športniki z lahkoto (vsaj tako je videti) udeležijo tekmovanja, zaradi katerega so in še bodo mnogi prebivalci nekega dela sveta trpeli. Nasmejanih obrazov in v novih oblekah so odšli nekam, kjer so za to, da so lahko veselo mahali z zastavicami in se klanjali človeku, ki je iz olimpijskih iger naredil osebni projekt, izseljevali cele družine, ne da bi jih karkoli vprašali.

Smučali, drsali, skakali bodo na objektih, zaradi katerih so žrtvovali nepredstavljivo veliko narave in morda za vse večne čase onesnažili tamkajšnje dragocene vodne vire. V krajih, kjer so za to, da bi bilo dobra dva tedna vse videti kot v raju, nehumano pobili na tisoče potepuških psov. Kjer je usoda objektov, grajenih na močvirnih tleh, kljub opozarjanju strokovnjakov, tako negotova kakor usoda ljudi, ki še ne vedo, ali se bodo lahko na svojo zemljo kdaj vrnili. Da človekovih pravic in nedavno sprejetih zakonih proti istospolno usmerjenim niti ne omenjamo.

Poznavalci pravijo, da si športniki menda ne morejo privoščiti angažiranosti. Da sponzorji, selektorji, trenerji, ekipe, drugi športniki ne bi razumeli, če bi se kdo odločil izstopiti iz tega stroja. Da bi ga izločili in morda bi se celo moral posloviti od kariere. S prihodnostjo pa se ne gre igrati.

Sploh pa so to najuspešnejše zimske olimpijske igre doslej, saj se jih je udeležilo kar 88 držav! In zakaj bi se morali oglašati športniki, če je bila ta olimpijada dobra za Mednarodni olimpijski komite? Zakaj bi se morali naši športniki zavzemati za šibke na drugi strani sveta, če nas naši politiki s sprejemanjem zakonov, ki še dodatno šibijo prav najšibkejše, tlačijo že na domačih tleh? Zakaj od športnikov pričakovati nekaj, česar Slovenci nismo sposobni v Sloveniji? Zakaj prav od njih pričakovati slabo vest, če je nihče drug nima? Bi na referendumu, na katerem bi se vprašanje glasilo, ali naj naši športniki nastopijo v Sočiju, glasovali za ali proti?

Morda imajo res prav tisti, ki pravijo, naj od športnikov ne pričakujemo nečesa, česar ne zmorejo. Nenazadnje premišljevanje o vsakdanu in kazanje ogledala družbi nista športni disciplini. A vendarle imamo pravico pričakovati, da jim ni vseeno in da to na svoj način izrazijo. Tudi med njimi so izjeme, ki zmorejo etično držo. Ki se ne sprenevedajo do tolikšne mere, da bi sprenevedanje lahko postalo olimpijska disciplina.

Leta 1968 sta na poletni olimpijadi v Mehiki temnopolta tekača Tommie Smith in John Carlos z dvignjeno, v črno usnje oblečeno pestjo ob podelitvi medalj med ameriško himno opozorila na rasno diskriminacijo v svoji deželi. Pred nekaj dnevi se je smučarska tekačica Barbara Jezeršek odločila javno priznati, da je lezbijka. Tako je postala ena od petih športnic, ki bodo v Sočiju, kakor pravi, ponosno zastopale tudi gejevsko sceno. Je zato boljša ali slabša športnica? Nič od tega. Bo s tem spremenila svet? Ne bo. Je vsaj poskusila? Je. In to ni malo.