Športni ambasadorji

Slovenijo spet trese. Ne tresejo jo le napovedane stavke, stečaji velikih sistemov, ki jih nihče ni želel prestrukturirati ali pa so jih zapravili pogoltni tajkuni, ki zato ne bodo odgovarjali, trese jo tudi košarkarska mrzlica. Da postajamo športna nacija, zdaj res ni nobenega dvoma več. Po svetovnem prvenstvu v nogometu je zdaj spet na vrsti košarka, ki je lani na Poljskem pisala lepo zgodbo. Kljub odpovedim nekaterih nosilcev igre je navijaška množica na svetovnem košarkarskem prvenstvu v mestu ob Bosporju presegla vsa pričakovanja. Številka je, glede na recesijo in manjšo kupno moč ter ob dejstvu, da je vsa ta množica v Carigrad romala pretežno z letali, res izjemna. Mesto ob Bosporju je pač predaleč, da bi se tja odpravil z avtobusom ali osebnim avtom, vlak pa je zamuden.

Štiri tisoč navijačev se je izkazalo s športnim navijanjem in bodrenjem reprezentance, ki tega ni vselej zmogla vračati z zmagami. Včeraj proti Hrvaški jo je prav občinstvo poneslo k novi zmagi, ki jo je še za korak približala osmini finala SP, kar je tudi osnovni cilj slovenske vrste. Uvrstitev še ni zagotovljena, a je v praksi že tu.

Škoda je, da se je pozitivno vzdušje okoli košarkarske reprezentance, ki se je zgradilo na lanskem evropskem prvenstvu, nekoliko skalilo po odpovedih nekaterih nosilcev igre. Toda na drugi strani je pozitivno, da se nezaupanje iz spletnih forumov ni preneslo na navadne navijače. In ti so spodbujali košarkarje tudi v trenutkih, ko jim je šlo za nohte, kar ni ravno slovenska vrlina.

Slovenija bo v naslednjih dneh igrala pred prepolovljenim številom navijačev, saj se jih večina že vrača v domovino. Toda ti, ki so obiskali Carigrad, so bili z vedenjem in navijanjem najboljši možni ambasadorji Slovenije v Turčiji. Tudi včeraj na tekmi s Hrvaško. Košarkarski klubski ali reprezentančni dvoboji med državama niso nikoli sprožali napetosti, značilne za nogometne in še posebej rokometne obračune.