Sprememb ne bo

Pravzaprav ni kaj povedati. Vse se je izteklo tako predvidljivo, da je pametno razglabljati samo še o posledicah in o naslednjih potezah v državi, ki bodo nedvomno nujne. In verjetno boleče, saj je stanje skoraj alarmantno.

Častilci referenduma kot izraza volje ljudstva nimajo razlogov za slavje. Zmagal je institut referenduma, ki je postal že smešno priročna zadeva za vsakršno početje. Pokojninska reforma je še kako življenjska stvar za državljana, tudi pomoči svojega soseda se ne bo kar tako odrekel in bi torej pričakovali naval na volišča. Le dobra tretjina oddanih glasov je malo. Ali se torej ljudje po presenetljivem odzivu na zanje tako obrobne zadeve kot sta zakon o RTV in zakon o malem delu vendarle počasi zavedajo, da ne morejo prevzemati odgovornosti, ki so naložene izvoljenim in plačanim? Težko verjetno, saj prav nič ne kaže na to, da državljani računajo nanje. Vsi odzivi pričajo, da političnim elitam ničesar več ne verjamejo. Ali torej na volišča ni bilo prepričanih tako v poraz kot v zmago, ali se je v vse skupaj naselila malodušje?

Če ne štejemo zmage pri ideološko pritaknjenem zakonu o arhivih in manj usodnem o preprečevanju dela na črno, tudi proslavljanje v opoziciji ne more biti prav iskreno. Saj padec pokojninske reforme ničesar ne premika na bolje in to mora skrbeti tudi tiste, ki računajo na prevzem oblasti - po redni ali izredni poti.

Skrbeti mora tudi sindikate, ki so že prav čudni tiči. Naj se javno še tako otepajo politike, jim je to težko verjeti. Vse manj delajo tisto, kar bi od braniteljev delavstva pričakovali.

Premier Borut Pahor je doživel še en hud poraz, to je dejstvo. Sam pravi, da v Sloveniji pač nismo pripravljeni za spremembe. Če ne štejemo prek referenduma neuresničljive pokojninske reforme, bi kje drugje morda le uspel. Seveda, če bi se pred tem zgodile spremembe, ki bi sleherniku obetale prijaznejši jutrišnji dan.