Spremembe,a kakšne

Slovenska nogometna reprezentanca ni zapravila nastopa na evropskem prvenstvu na Poljskem in v Ukrajini v enem najlepših evropskih mest, simbolu renesanse. Neuspeh v teh kvalifikacijah si je “skovala” s tremi domačimi porazi, med katerimi izstopa zadnji z Estonijo. Slovenija sicer ni država, ki bi “morala” igrati na velikih tekmovanjih, saj je mednarodna javnost tam ne bo pogrešala, a bolj boli zavest, da ima slovenska nogometna selekcija v nogah in glavi dovolj znanja za preboj na EP, a tega ne bo videla.

Klicu navijačev po spremembah se je Kek delno odzval že pred dvobojem z Italijani v Firencah, po njem pa jih je še dodatno napovedal. Vendar pa s tem seveda ni mislil lastne zamenjave, temveč le odhod treh, štirih najbolj izkušenih nogometašev, ki v teh kvalifikacijah niso ponovili predstav s prejšnjih. Morda sta Koren in Novaković, ki sta ob Samirju Handanoviću vodji te generacije, že odigrala zadnji reprezentančni tekmi. Pri tem niti ne gre za pomlajevanje (slovenska reprezentanca ni prav nič starejša od italijanske, ki je prislovično mlada!), temveč le za izbor najbolj kakovostnih nogometašev.

Ker je razmerje sil v organih NZS vendar drugačno kot ob Kekovem imenovanju, niti podpora njemu ni tako samoumevna, saj, kot je sam dejal že pred tekmo z Estonijo: “Vse ima nek rok trajanja in vsaka zgodba ima svoj konec.” Da se je zgodba te reprezentance izpela, ponazarja tudi prvi resnejši disciplinski prekršek v petletnem Kekovem ciklusu. A vseeno njegova nadaljnja dejanja zanikajo možnost, da bo po tekmi s Srbijo ponudil odstop. Tudi zato, ker Milanič (in Zahović) še nista dokončala zgodbe z Mariborom. Edina resna alternativa Keku je tako Slaviša Stojanović, ki je kot Katančev pomočnik ostal brez službe pri bogatih Arabcih.

In tako je zgodba o slovenski nogometni reprezentanci podobna aktualni slovenski politiki: vsi si želijo sprememb in novih obrazov, a slednji so pravzaprav že tu in v zgodbi sodelujejo.