Sproščenost po portoroško

Turistični Portorož je nastajal, ko so dame in gospodje še nosili klobuke, se galantno obnašali in vljudno klanjali, šampanjec pa pili v hotelski dvorani, kjer so poplesavali, medtem ko je orkester godel blage viže. Seveda so tudi denimo leta 1905, ki ga pod besedilom Draga Misleja Mefa v komadu Portorož 1905 in izvedbi Bazaarjev, dame in gospodje spili preveč, kaj razbili, koga pobruhali ter se naslednji dan opravičevali za svoje neprimerno, nedostojno obnašanje.

Kdaj se je Portorož tako zelo spremenil, da se nihče več ne opravičuje za nered, ki ga pusti za seboj, datumsko ni natančno opredeljeno. Proces vse večje sproščenosti je potekal počasi, a temeljito. Portorož je že v začetku 90. let postal v očeh Slovencev javna last in prispodoba za peskovnik, v katerem se igramo, kot si želimo in po pravilih, ki jih sproti postavljamo in spreminjamo. Prijazne in tudi grobe igre, po katerih pa se nihče nikomur ne opraviči več. Uveljavljanje pravice bolj predrznega ostaja evolucijska stopnja, do katere smo prispeli. “Oprostite, gospa”, “Oprostite, gospod” so stavki, ki danes kažejo na šibkost karakterja. Da, tako daleč smo.

Pretirana prijaznost, že prilizovanje Portoroža turistom je postalo moteče in daje vtis, da kraja ne spoštujemo niti mi sami.

Saj ne, da je včeraj piranska občina prvič doslej skušala uveljaviti pravila obnašanja in predvidene kazni, bi pa bila prva, ki bi prepovedala uživanje alkohola na javnih krajih. In ta del piranskim svetnikom ni šel po grlu. Kodeks oblačenja so nedavno vpeljali Izolani, Koper pa je zaenkrat dovolj velik, da svojo skalo najdejo tudi mladi ter si na njej odprejo pivo. Večina pravil, o katerih te dni govorijo Portorožani, obstaja že leta dolgo. A če ni nikogar, ki bo upoštevanje pravil nadzoroval, ta ostajajo samo negodigatreba popisan list papirja. Kar vzbuja sum, da jih nihče ne niti ne želi uporabiti, saj bi potem Portorož izgubil tisto sproščenost domačega peskovnika, v katerem lahko vsakdo počne, kar želi.

Pravico do sproščenosti uveljavimo že, ko plačamo parkirnino, zatem se na plaži spremo glede brisač in kot glavno orožje potegnemo prenosni zvočnik. Ki je na plažah prepovedan, uradne osebe, ki bi od lastnika zahtevala, naj kakofonijo utiša, pa ni od nikoder. Pretirana prijaznost, že prilizovanje Portoroža turistom je postalo moteče in daje vtis, da kraja ne spoštujemo niti mi sami. Zakaj že bi ga potem turisti?