Sram me je!

Vsakokrat, ko se srečam z ljudmi, ki jih je usoda pahnila na rob preživetja, se počutim slabo. Tudi včeraj, ko sem obiskala delavce podjetja Gratim, ki životarijo v samskem domu v Kopru, sem se počutila slabo. Čeprav naj bi se novinarji distancirali od osebnih zgodb svojih sogovornikov, saj naj bi le tako lahko ohranili trezno glavo za objektivno poročanje, sem v nekem trenutku komaj uspela zadržati solze. Žalost in obup, ki sta se zrcalila v očeh bosanskega delavca, ki že od oktobra čaka na pošteno plačilo za svoje delo, sta tako močno butnila vame, da bi najraje še sama zajokala z njim.

V Slovenijo je prišel delat. Vse dneve je garal po gradbiščih, da bi preživel sebe in svojo družino v Bosni. Živel je zelo skromno, da bi le ostalo čim več za njegove otroke. Zadnje mesece je delal povsem gratis, saj je zaman čakal na tisti “jutri”, ko naj bi mu lastnik podjetja vendarle izplačal obljubljeno plačo. Ostal je brez denarja, zdaj mu grozi, da bo ostal še brez strehe nad glavo. “Veste, kako se počutim? Kot zguba! Jaz bi moral vsak mesec svoji družini v Bosno pošiljati denar, ne pa, da se meni neznanka iz Slovenije opravičuje, ker mi ne more nakazati več kot 30 evrov pomoči. Grozno mi je, da mora moje otroke preživljati moj 81-letni oče, ki dobiva vsega 340 evrov penzije!” našteva s solznimi očmi. “Saj vem, da tudi mnogi Slovenci živijo slabo. A vi ste vsaj v svoji državi. Imate svoje pravice. Mi jih tukaj nimamo!”

Drži, ampak nekatere nas je zares sram, da živimo v takšni državi.