Srce in svet

Papež Celestin V., samotar in asket, ki so ga zmedene in konfliktne politične razmere konec trinajstega stoletja nepričakovano povzdignile na papeški prestol, je tam zdržal le nekaj mesecev. Odšel je zaradi “šibkosti svojega telesa” in z željo, da bi “znova našel mir.” Sodobniki so ga zaradi tega zasmehovali in zaprli v trdnjavo. Še Dante ga je postavil v preddverje pekla med bojazljivce. In šele knjiga iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je Celestinovo odločitev opredelila kot pogumni upor proti pokvarjenosti tedanjega papeštva.

Čeprav so odstopi nekaj povsem običajnega, dilema o tem, ali je prostovoljni odhod dejanje šibkosti in strahu ali poštenosti in časti, ostaja nerešena. In v tej dilemi se skriva usodno vprašanje o odnosu med posameznikom in svetom. Predvsem ko je posameznikova moč ključna za ohranjanje moči ustanove, mesta, države ali sveta.

Josepha Ratzingerja ne bodo zaprli v trdnjavo. Spoštovanje in blaga naklonjenost sta skupna vsem odzivom na nepričakovano vest. Ampak odstop papeža, naslednika Janeza Pavla II, ki je kljub hudi bolezni vztrajal do mučnega konca, uveljavlja radikalno spremembo pogleda. Papeška vloga je v cerkveni doktrini tesno povezana z uresničevanjem božje volje na Zemlji in ima zato močno mistično in transcendentalno razsežnost. A ravno zato, ker sveti plašč nosi človeško bitje, cerkveno pravo omogoča predčasno slovo. Če je Ratzinger vzel slovo zaradi lastnega udobja, je šibek. Če je to storil zaradi prihodnosti Cerkve, je odgovoren. Če je to storil zaradi pritiskov, je žrtev zarote. Celestinova dilema tako ostaja.

V vsakem primeru pa je nemški kardinal včeraj sebe kot človeka, šibkega, bolnega, starega, utrujenega in minljivega, ločil od vloge poglavarja vesoljne Cerkve, ki je večna in nedotakljiva.

To modro ponižnost bi si morali vzeti k srcu mnogi, ki so veliko manjši od njega, a vseeno mislijo, da bodo živeli večno in da se bosta brez njih porušila mesto in svet.