Sreča ni naprodaj

Ni samo problem zasvojenosti v vsakodnevni potrebi po novi dozi. Večji problem je za svojce, saj človek, s katerim živijo, postane do njih nesramen, nasilen, hudoben. Družina se slej kot prej sprijazni, da narkoman mesečno potrebuje približno dva tisočaka. Zato odnaša iz domače hiše lastnino in jo proda. Alkoholik zasvojenost zadovolji s petdesetimi evri mesečno. Bolečina, ki nastane ob spoznanju, da zasvojenec ni več človek, ki so ga nekoč ljubili in se z njim smejali, je dosti hujša.

Očitno je jemanje kokaina in sintetičnih drog modni hit. Pa ne le pri mladostnikih, kot radi predpostavljamo. Ne, kokain jemljejo odvetniki, managerji, zdravniki, srednješolci, športniki ... Včasih je črtica, ki jo kupijo pri “dilerju” bolj čista, včasih je v njej več sintetičnih snovi. Bo že držalo, da je občutek omamljenosti absolutno nebeški in si ga človek enostavno želi večkrat podoživeti.

Pa so uživalci mamil res gospodarji svojega življenja? Morda za tistih nekaj ur, dokler substanca učinkuje. Kaj pa potem? Ko se dehidriran, z bolečinami v mišicah in glavi, s slabostjo v želodcu zvrne doma na kavč in rabi dan ali dva, da se pobere. Potem tako ali tako spet poišče novo črtico. Ampak ves čas zagotavlja, da ne more postati odvisen, ker zadevo obvladuje in ima pod kontrolo. Recimo, da na ta način mine pet let. Bolje da ne izračuna, koliko denarja je porabil za občasno omamo. Njegov znanec je v istem času enako vsoto denarja vložil v izum, v nov projekt, na primer. Morda je zmagal na jadralski regati, napisal knjigo, odprl podjetje, zabil gol na svetovnem prvenstvu.

In zagotovo se je ob uspehu počutil kot kralj, kot gospodar svojega življenja, ki ve, kaj hoče in kaj zmore. Uspeh bo poskušal nadgraditi oziroma ponoviti, ker se je prvič ob njem počutil absolutno nebeško. Thomas Edison je dvanajsttisočkrat obrnil žarnico, preden je zasvetila. “Dilerja” dobite pred šolo. Vsakdo si želi biti zmagovalec in kdor trdi, da to ni mogoče, se moti.