Sreča za pogumne

Potem ko so varovanci Borisa Deniča že plesali po robu vodnjaka, se je na koncu predtekmovanje evropskega prvenstva v rokometu izteklo po slovenskih željah. Čez rob so nato s pomočjo Islandcev potisnili Norvežane, s katerimi so sicer nesrečno izgubili na prvi tekmi tega tekmovanja. Toda kaj se je zgodilo z večkrat potolčeno in v slogu Kalimera ponižano slovensko rokometno reprezentanco? Pregovorni luzerji so v Vršcu premagali kar dva kompleksa majhnosti: tistega o majhnosti naroda, ki nas, Slovence, vedno tišči navzdol, in majhnosti v rasti, saj je slovenska reprezentanca med najnižjimi na EP. To pomanjkljivost je presegla s kolektivnim duhom in z edino možno taktiko, s katero v rokometu telesno šibkejši užene telesno močnejše: s hitrostjo in z veliko tekanja. Končni razplet v prvenstveni skupini D je potrdil nepisano športno pravilo, da sreča spremlja pogumne. A človek mora srečo tudi znati izzvati: s trdim in s poštenim delom, z brezkompromisnostjo in s pravšnjo mero predrznosti. Lastnosti, ki so jih včeraj pokazali Zorman, Škof, brata Žvižej, Skube in drugi.

S tem je bil zaustavljen padec rezultatov slovenske rokometne reprezentance po letu 2004 in krivulja bi se glede na mladost te ekipe lahko obrnila navzgor. Velika vrednost so še tri dodatne tekme v Novem Sadu, na katerih bo sedem debitantov na velikih tekmovanjih v slovenski vrsti pridobivalo dodatne izkušnje. Rokometna reprezentanca namreč še nikoli ni bila pospremljena na velika tekmovanja z nižjimi rezultatskimi pričakovanji kot tokrat.

Po polomu Noke Serdarušića je imel novi selektor Boris Denič težko nalogo, da je ponovno zlepil črepinje reprezentance. Iz tega, kar je imel na voljo, je sestavil lep mozaik, ki naj bi čez leto ali dve postal še lepši. Še največji kapital pa je zaupanje množice navijačev, ki v Srbiji podpira Slovenijo, in dokazuje, da je slovenski rokomet zasidran med ljudmi. In na ta potencial bi se lahko naša rokometna zveza oprla pri snovanju vizije za prihodnost.