Srečke in stranke

V Sloveniji bomo imeli prve predčasne parlamentarne volitve. Kar ni nič slabega. Pravijo, da se vsaka stvar enkrat zgodi prvič. V Italiji, recimo, so predčasnih volitev že vajeni. Z njimi je približno tako kot s seksom: ko začneš, ti ne gre več iz glave. Ali pa kot z igrami na srečo.

Kakšna je razlika med srečkami loterije in volilnimi lističi? Nobene. Na obojih obkrožimo številke, ki nam v najboljšem primeru omogočajo, da si povrnemo stroške za srečko. Tako kot drugod po svetu, tudi v Sloveniji vedno več ljudi kupuje srečke loterije in vedno manj se jih udeležuje volitev. Mogoče sta ta dva fenomena povezana, mogoče pa ne, sta pa izraz stanja duha v družbi. Da je politika v krizi in da so volitve postale manj priljubljene kot igre na srečo, so v glavnem krive stranke. Vprašanje je, ali je to mogoče rešiti z ukinitvijo strank. Nedavno sem srečal znanca, ki me je hotel prepričati, da bi bilo bolje, če ne bi bilo strank, da bi bila demokracija bolj učinkovita, da bi bilo manj korupcije. Ideja pravzaprav niti ni izvirna. Že francoska filozofinja Simone Weill je v svojem Manifestu za ukinitev političnih strank opozorila na pasti, ki se skrivajo v strankarskih sistemih, kjer sta individualna svoboda in resnica podvrženi strankarski avtoritarni logiki. Moram priznati, da me ideja o ukinitvi strank na prvi vtis očara, glede na politično amorfno sceno, ki nas obkroža.

Dvomim pa, da bi bila to rešitev in da bi s tem demokracija postala bolj kredibilna. Med vsemi slabostmi je dobra plat strankarskega sistema ta, da deluje kot učinkovit protiavtokratski ventil. Živeli smo v nestrankarskem prostoru in vemo, kaj to pomeni. Po drugi strani vemo, da vsako gibanje, ki nastane kot antipod strankarske politike, prej ali slej postane stranka oziroma deluje kot stranka. Kar pomeni, da je v človeški naravi, da organizira politično dejavnost, ki sloni na strankah. Problem pravzaprav niso stranke, ampak ljudje, ki so v strankah, ljudje, ki znajo bolj ali manj preseči strankarsko logiko z osebno, državniško, intelektualno kredibilnostjo.

Politiki na vzhodu bolj kot na zahodu vidijo v strankah prej inštrument za plenjenje in osebno preživetje kot pa sredstvo za učinkovito in pravično vodenje države. V bistvu se je politika spremenila v kratkoročno vizijo preživetja političnih strank, v permanentno volilno kampanjo, kjer prevladujejo šibke, brezoblične, nekredibilne osebnosti, ki ne bi bile sposobne niti za redarje v kakšnem kokošnjaku. Vseeno bomo na volitve šli in tudi srečke bomo še kupovali. “Praskaj, praskaj. Prej ali slej ti bodo odprli,” je napisal sveti Avguštin v svojih Izpovedih.