Srečke so prodane

Začela se je velika loterijska igra pod naslovom slovenska privatizacija. Odločitev države, da tujcem proda nekaj svojih, sicer okrušenih in oguljenih, kronskih draguljev, daje nov okus aktualnemu političnemu in gospodarskemu dogajanju.

Se je predsednica vlade v Vatikanu pogovarjala o tem, da Italijani po banki Koper prevzamejo še en del našega bančnega sistema? So Kitajci, ki se sprehajajo po Sloveniji z namenom, da se dogovorijo o pristanku letal s svojimi turisti na brniškem letališču, voljni tudi kupiti letališče? Bodo Avstrijci in Nemci novi lastniki NLB, bodo NKBM prej kot Italijani kupili Madžari? Sta se dve predsednici vlade v Berlinu pogovarjali o tem, da bi Nemci vstopili v Telekom? Ali sta morda obudili nasedlo zamisel o vstopu nemških železnic v novi slovenski logistični koncern? Kateri politik se je srečal s katerim tajkunom in čigavi prijatelji bodo pokasirali provizije za posredovanje pri poslih?

Vprašanja so seveda špekulativna. In odgovori nanje, tudi ko jih dajejo znani ali neznani poznavalci in strokovnjaki, so hudo nezanesljivi. Vlada se kiti s tem, da bo prodaja slovenskih podjetij potekala transparentno in Evropa nas zato treplja po ramenih. A prodaja slovenskih podjetij, ki se ne bo zgodila od danes do jutri, temveč se bo vlekla vsaj nekaj let, bo vse prej kot pregledna. Čaka nas zapleten, zmeden čas, poln špekulacij, govoric in obtožb korupcije. Čas, ki bo za seboj pustil polne predale na pol verjetnih na pol zarotniških zgodb, s katerimi se bomo poigravali še dolgo po tem, ko bodo novi lastniki zamenjali table na pročeljih naših poslovnih stavb.

Tako je bilo v začetku devetdesetih let, ko so direktorji najprej ubijali in nato za svoj račun na novo oživljali podjetja. Tako je bilo v začetku tega stoletja, ko je z menedžerskimi prevzemi nastala, zdaj padla, tajkunska kasta. Ni razloga, da bi bilo tokrat drugače. Zakaj le?

Obrazi pri koritu so se malce premešali, a zamenjali se niso.