Srečne soline

V Sečoveljskih solinah so imeli srečo, ko je podjetje, ki se ukvarja s pridelavo in prodajo soli, pred leti kupil nekdo, ki mu je bilo mar. Iz propadajočih kavedinov in trhlih gaverov je ustvaril podobe, ki jih vsakdo rad doživi, iz sive soli, ki je bila še najbolj primerna za soljenje cest, pa bele kristale, ki jih cenijo po vsem svetu in jim je žig zaščitene geografske označbe in označbe porekla pritisnila tudi Evropska komisija. Vse to se je zgodilo pod vodstvom nekoga, katerega glavna dejavnost ni bila kulinarika, niti trgovina ali turizem, pač pa telekomunikacije - pod vodstvom Mobitela, ki mu ni bilo vseeno.

Danes lahko ocenimo za srečen tudi neuspel poskus prodaje Telekoma, z njim pa tudi Mobitela in Solin pred sedmimi leti, ko se je za njihov nakup zanimal Istrabenz - takrat paradni konj istrskega turizma, kasneje pa mlinski kamen okoli njegovega vratu.

Da bi imeli srečo še enkrat, si v solinah zdaj ne upajo več verjeti. Biser narave in kulturne dediščine, ki ga plemeniti še ponudba s centrom dobrega počutja, se je spet znašel v svežnju prodaje Telekoma, kot nekakšen privesek, ki sodi zraven. O izvzemu hčerinskega podjetja iz paketa prodaje v Ljubljani pač ne razmišljajo. V tem, da bi podjetje, ki prideluje sol in upravlja s krajinskim parkom, pristalo v lasti kakega tujega telekomunikacijskega podjetja, pa ne vidijo težav. Saj so njegove dolžnosti jasno zapisane, tolažijo skeptike, ki se bojijo, da se solnim poljem spet pišejo slabi časi. Lastnika, kdorkoli že je to, vežeta koncesijska pogodba ter upravljalski načrt in če novi lastnik ne bi zgledno skrbel z dediščino, bi država lahko pogodbo razdrla. Ja, in? S tem bi Soline, sol in solna polja namesto s slabim gospodarjem ostala brez njega. Preprosto.

Pri vsem tem je žalostno, da nihče več ne verjame v tretjo pot, na kateri bi Telekom in z njim Soline dobile dobrega lastnika (domačega ali tujega) z občutkom za posel na eni in varovanje dediščine ter njeno butično trženje na drugi strani.