Srečni v nesreči

Slovenski planinci in gorski reševalci bodo v soboto simbolično odprli letošnjo planinsko sezono. Sezono, ki bo tisočim ljubiteljem narave in gora znova prinesla nove užitke, dogodivščine in samopotrditve. Žal bo nekaterim prinesla tudi zlome, zvine in buške, ti pa bodo še srečni v primerjavi s tistimi redkimi, ki jim bodo gore letos vzele življenja najbližjih. Tako je od nekdaj in tako bo, žal, tudi v prihodnje.

Čeprav pri nas nenehno tarnamo, kako ne deluje ta in ona služba, kako se zdravniki prepirajo, kako je policistov premalo, kako cestarjev ni, ko bi jih najbolj potrebovali, reševanje v gorah dokazuje, da kljub surovemu kapitalizmu, ki časti le golo grabežljivost, še vedno obstajajo plemeniti ljudje. Ljudje, ki, podobno kot prostovoljni gasilci, svoj prosti čas brezplačno trošijo za to, da pomagajo neznancem.

Pred gorskimi reševalci (pa tudi jamarskimi reševalci, gasilci, potapljači ...) bi morali vsi sneti klobuk. Dopoldne učijo v šolah, delajo v tovarnah in pisarnah, kmetujejo, popoldne pa namesto z družino preživljajo čas z iskanjem ponesrečenih in njihovim reševanjem. Padalce snemajo z dreves in prepadnih sten, planince spuščajo ali vlečejo z brezpotij in rešujejo življenja. Brezplačno, v svojem prostem času.

Ko je pred leti Primorec, ki je sicer kasneje umrl pod Himalajo, pripovedoval, kako so v švicarskih Alpah s helikopterjem rešili le dva gornika, čeprav so bili v skupini štirje, je to zvenelo skoraj neverjetno. Dva sta namreč imela ustrezno zavarovanje, druga dva ne. Zato sta morala peš v dolino in utrpela ozebline na prstih.

Komur se v slovenskih gorah pripeti nesreča, je kljub nesreči srečen. Najprej je lahko srečen, da je nesrečo preživel, ker mu na pomoč priskočijo vrhunski reševalci gorniki in letalci ter, nazadnje, da ga nesreča ne bo spravila na “kant”. V tujini niti v nesreči ne poznajo sočutja. Brez denarja ni rešitve. Pri nas je še. In na to smo lahko ponosni.