Srminski fiasko

Ondan se je mladi par iz Ljubljane odločil, da se bo iz ankaranskega avtokampa odpravil s kolesom v Koper, na sladoled. Ob robu razdrapane in prometne Jadranske ceste sta dekle in fant pripedalirala do odcepa za bližnjico čez Srmin in, ne da bi opazila prometni znak, ki to prepoveduje, zavila desno. Sredi poti ju je ustavila prijazna voznica in ju opozorila, da ob izteku ceste nanje čakajo občinski redarji. “Zakaj pa?” sta bila začudena. “A ne smeva tod? Kako pa naj drugače prideva do Kopra?” Odgovor, da bo treba kar po glavni cesti, ju ni razveselil. “K-vaaa? Ja, kako pa imate to urejeno?! Kakšna bedarija!”

Beseda bedarija je ena milejših, ki se zadnje tedne pojavlja v razpravah o novem prometnem režimu na 800-metrskem cestnem odseku, ki je več desetletij krajšal pot med Ankaranom in Koprom. Po novem jo krajša le v eno smer - iz Kopra proti Ankaranu. Ukrep naj bi po prvotni zamisli, ki se je porodila briljantnim umom koprske občinske uprave, prizadel samo voznike. Pod pretvezo, da je treba poskrbeti za varnost kolesarjev (in pešcev), pa je občina na koncu dosegla nasprotno - najkrajšo so potegnili prav kolesarji.

Zmeda je zanje popolna. Na odcepu ob Jadranski cesti zagledajo dvoje: prometni znak, ki jim prepoveduje zavoj proti Kopru, v nadaljevanju pa nekakšno provizorično, z belo črto zamejeno progo, za katero sklepajo, da je namenjena njim. Občinski redarji ob izteku bližnjice že dober teden prežijo nanje in jim pojasnjujejo, da so v zmoti. In kaj jim preostane, če želijo do Kopra? Nevarna vožnja po prometni glavni cesti, kjer ni niti pločnika, kaj šele kolesarske steze, vozniki pa veselo pritiskajo na plin.

Mlada Ljubljančana, ki sta se namenila na krajši izlet v lepo urejen, turistični Koper, sta si tistega dne, razočarana nad občinsko “bedarijo”, premislila. Kolesi sta obrnila v drugo smer in jo mahnila nazaj. V Ankaranu sicer nimajo (več) palm, sladoled pa še premorejo.