Stanovanjski krog

Pet let so cene nepremičnin na Krasu potrebovale, da so padle za petino. Slika drugje na Primorskem in v ostali Sloveniji ni dosti drugačna. Soseske, ki so jih ob začetku gradnje oglaševali kot oaze nadstandardnosti in kar je še teh marketingarskih neumnosti, spominjajo na mesta duhov, v katerih sem in tja gori kakšna luč. Nekatere, denimo prosluli koprski Nokturno, vidno propadajo, zelenice prerašča plevel, po zidovih pa se od tal začenja vzpenjati mah. Klavrno, skratka.

Za petino, torej. Dvajset odstotkov. To je veliko in še najbolj priča o tem, kako precenjene so bile nepremičnine v letih, ko je balon na videz neustavljivo naraščal. Priča tudi o “vizionarstvu” investitorjev, ki so bili prepričani, da bo trg pogoltnil vse, kar bodo dali na trg, pa čeprav bo izdelava slaba, materiali ceneni, razgled pa nikakršen. Ambicije investitorjev so v veliki meri napihovali tudi vedno novi mladi, ki so dobili dve ali tri plače in so že hiteli na banko po posojilo za stanovanje. Živeli smo v kulturi lastniških nepremičnin, najemniki so veljali za tiste, ki jim v življenju ni uspelo in so bili v najemniška razmerja prisiljeni.

Danes se to prepričanje spreminja; do spodobnega stanovanjskega posojila je težko priti, stanovanja je posledično težko prodati, le malo lažje je zanje najti najemnike. Da bi mladi ljudje množično ne ostajali doma tudi do 30. leta in še dlje, o čemer prav tako pišemo danes, bi bilo torej treba vzpostaviti delujoč trg najemniških nepremičnin. Ljudi, ki s praznimi stanovanji razpolagajo, bi bilo treba nekako pripeljati do tega, da jih ponudijo trgu, hkrati pa bi morala država z ustrezno zakonodajo zagotoviti varno razmerje med najemodajalci in najemojemalci. Tako mladim ne bo treba v stanovanjih s starši čakati, da ta ista stanovanja podedujejo, družine, ki se bodo razširile, bodo lahko najele večje stanovanje, babice in dedki, ki so nekoč z otroki živeli v velikih stanovanjih, pa bodo lahko šli v manjša. Krog bi tako bil sklenjen. Mar ni logično?