Stara frnaža (žal) ni vila

Ne le okrog izolske ladjedelnice, tudi drugod se ponavljajo bolj ali manj žalostne zgodbe o nezmožnosti prevrednotenja tehnične dediščine in opuščenih industrijskih območij. Skoraj vsaka občina ima kakšno stavbo, ki že več let propada, ker ni denarja za njeno obnovo. Ko gre za vilo ali grad, se denar prej ali slej vendarle najde, za kakšen postaran kulturni biser tudi država razveže mošnjiček. Industrijska dediščina pa je precej manj zanimiva, tako za zasebne kot za javne vlagatelje.

Stara frnaža v Biljah spominja na opekarstvo, nekdaj najbolj razvito gospodarsko dejavnost v kraju. Ogromna stavba, ki se seveda niti v najboljših časih ni mogla primerjati s kakšno renesančno vilo, v njej pač niso plesali, ampak so v prahu in vročini izdelovali opeke, je danes v klavrnem stanju. Velika luknja v strehi in porušene stene kažejo, da se z njo že dolgo nihče ni ukvarjal. Vsaj fizično, besed in načrtov o njeni usodi je bilo kar precej.

Občina nima denarja. Na to, da bi pomagala država, pa verjetno tudi nihče resno ne računa. Če še za vse gradove in vile ni denarja, kje bi se našel za staro frnažo in njen dimnik.

Žal še niso našli tiste magične formule, brez katere veliki projekti ostanejo v predalu. Pri načrtovanju njene svetlejše prihodnosti se še niso zlili interesi občine, krajevne skupnosti in potencialnega investitorja. Konkretna priložnost se je ponudila, ko se je pred nekaj leti pojavil zasebnik, ki bi frnažo obnovil. Mogoče je bila to zadnja možnost, da bi stavbo v celoti rešili pred propadanjem, a domačini frnaže niso želeli spustiti iz rok. Kar je po svoje razumljivo, saj predstavlja spomin na njihove nonote, ki so nad ogromnimi pečmi pekli frnažarski krompir. Želeli so si, da frnaža ostane v lasti občine. Ta naj se prijavi na kakšen razpis, pomaga naj država, so razmišljali ...

Od takrat na občinska vrata ni več potrkal zasebnik, ki bi se želel ukvarjati s staro opekarno. Zdaj, ko je v tako slabem stanju in bi potrebovali milijone, da bi ji vrnili nekdanji izgled, ga pa sploh ni pričakovati. Nihče na glas ne govori več, da bi jo v celoti obnovili, potihoma se vse bolj širi spoznanje, da jo bo treba vsaj delno porušiti. Občina nima denarja, da bi v zvezi s svojo industrijsko dediščino kovala velike načrte. Na to, da bi pomagala država, pa verjetno tudi nihče resno ne računa. Saj ni stara vila ali grad. Čeprav drugod po Evropi opuščene tovarne spreminjajo v muzeje, galerije, večnamenske kulturne dvorane, hotele, restavracije ... In tako ob ohranjanju spomina na nekdanje čase privabljajo turiste. A o tem ni vredno preveč razmišljati. Če še za vse gradove in vile ni denarja, kje bi se našel za staro frnažo in njen dimnik.