Stari in mladi

Skoraj ne mine teden, ne da bi zavil mimo delavnice, v kateri se izmenjujeta: stari povečini dela zjutraj in dopoldan, mladi popoldan in zvečer. Ker sem z leti postal njuna redna stranka, že kar domač človek, mi čedalje bolj zaupata. Tako stari kot mladi v dialoge, kakršni so običajni med obrtnikom in stranko, tu in tam vrineta drobno, a jedko opazko o drugem: stari o mladem, mladi o starem.

Stari je - in tega ne trdim zgolj jaz, isto opažajo tudi druge stranke, s katerimi občasno opravljam oba obrtnika - iz dneva v dan bolj siten, prepoln kapric, zdaj morda še znosen, že naslednji hip pa nevzdržen. Najraje se znaša nad mladim, mu pred nami, rednimi in zaupanja vrednimi strankami, pod krinko konstruktivne kritike kaj oponese, pokroviteljsko pograja njegovo delo, ki pa je - tudi tole oceno bi prav gotovo podpisali vsi, ki ju poznajo - odličnejše od njegovega. In prav zavedanje, da ga mladi v marsičem, zlasti v njuni skupni obrti, prekaša, starega polni z gnevom. Z gnevom, ki ga zlepa ne more prikriti. Ve, da ga je čas povozil, da je šla tehnologija naprej brez njega in da - tole je najbolj boleče - mladi niti ne tako redko za njim popravi, kar je bil on, mojster, zašuštral.

Zgodilo se je že, da je stari v delavnici debele ure skušal rešiti kako drobnarijo, pa mu ni in ni šlo, nakar je - ampak res šele, ko je videl, da je ves trud zaman - za pomoč tiho, mrmraje poprosil mladega. Ta mu je brez besed pomagal, v nekaj minutah odpravil težavo. Četudi je stari komaj sledil njegovim urnim potezam, je na koncu poznavalsko prikimal in zagodel nekaj kakor: “Aja, vidiš, na to nisem niti pomislil ...” In namesto hvaležnosti začel gojiti zamero, kopičiti podtalni bes.

Starega skozinskoz prebode, ko ga kdo lopne po rami, rekoč, da je najboljši tisti učitelj, ki ga učenec premaga. Kajti tudi če bi tole držalo, prekleto dobro ve, da se je mladi domala vsega naučil sam, mimo njega, prekaljenega mojstra, ki se tako rad sklicuje na dobre stare čase, sanjavo zamaknjen objokuje polnokrvnost včerajšnjih dni in naključni stranki mimogrede - a vselej tako, da mladi tega ne more preslišati - navrže, da “smo včasih delali tako, kakor danes ne znajo več”.

Mladi iz njegovih ust le še redko sliši pohvalno besedo. Ko kaka od strank prostodušno pohvali dobro opravljeno delo izpod rok mladega, stari komaj zaznavno za hip otrpne, se brž strezni in prikima: “Že, že, je kar dober, a se mora še marsičesa naučiti. Saj bo.”

Mladi svoje delo opravlja dobro, prizadevno, vestno in bolje za slabšo plačo, poleg tega se mora tako in drugače prilagajati staremu, trpeti manj ugoden urnik in postoriti več. Doslej sem mislil, da mu za to ni kaj dosti mar, a zadnje čase opažam, da so njegovi pozdravi tišji, nasmehi redkejši, odgovori bolj odrezavi. Iz njega vse siloviteje veje prvi hlad grenkobe. Kadar s čedalje rezkejšim prezirom omenja starega, mi ni prijeten. Boji se, vem, da bo hitro, prehitro tudi on postal enak staremu.