Staro za novo

Danes popoldne, ko bo potica pečena in hiša za silo pospravljena - po tem politično norem tednu nam doma res ni ostalo moči za resno soočenje s prahom in pajčevinami - bom šla v sobo po tri stare škatle, ki jim že več kot tri desetletja pripada točno določena polica v še starejši omari ...

V škatli za čevlje so jaslice. Tam je stara in potolčena glinena štalica, ki jo je mama v 70. letih ob selitvi v novo hišo dobila od svoje tete. To štalico, ki se je izgubljala med skoraj enako velikimi ovčkami, je pred kakimi desetimi leti vendarle nadomestila večja in lepša Sveta Družina.

Potem je tu še nekaj tropov ovčk in več pastirčkov. V hišo so kapljali posamič, zato se ne ujemajo niti po velikosti niti po videzu. Keramično ovčko, kozo brez nog in pastirčka z razbito ramo, ki igra na neki inštrument, je k hiši prinesel oče. Te figurice so že pred kakimi 40 leti čarale božično vzdušje v hiši starih staršev; pred tem so si - tako kot v mnogih družinah - lahko privoščili le jaslice iz papirja. Tropi ostalih ovac in pastirčkov so še vedno zbirka v nastajanju; v otroštvu sva s sestro tu in tam kakšno figurico dobili, starša sta jih dokupovala v cerkvi, krava in osel pa sta k nam prišla šele nedavno oziroma šele v času, ko je začelo postajati postavljanje jaslic spet moderno in so začeli to robo prodajati trgovski centri.

V ostalih dveh škatlah je okrasje za božično drevesce. Nekateri balončki se takisto lahko pohvalijo s častitljivo starostjo 40 in več let, saj so tako kot potolčena trojica - ovca, koza brez nog in pastir brez rame - krasili očetovo rojstno hišo. Komplet balončkov, okrašenih s svetlečimi kamenčki, po starosti ne zaostaja veliko. To okrasje je bilo kupljeno konec 70. let in odtlej brez njega niso minili še nobeni božično-novoletni prazniki, čeprav sem pred leti mislila, da bi bilo vsaj nekatere od teh balončkov bolje skriti. “Krasijo” jih namreč otroške “kracarije”; osebna nota, ki sva jim jo nekoč in daleč od oči staršev vdahnili s sestro.

V treh starih škatlah je torej popolna disharmonija, zato se vsako leto, ko namestim okrasje na drevesce, figurice pa razporedim po mahu, počutim, kot da sem naredila mali čudež. Vedno sem zadovoljna s seboj in imam občutek, da je vse v najlepšem redu. Kako to vidijo drugi, mi v resnici ni mar; vsebina treh starih škatel preprosto mora dobiti priložnost, da zasije, že zaradi hvaležnosti do vseh, ki so kaj prispevali vanje, predvsem pa zaradi vseh iztočnic za obujanje spominov.

Le pogled na kozo brez nog v očetu prebudi spomine na njegovo otroštvo in na nekaj nepozabnih “pravih” bonbonov, ki jih je s svoje jelke snela premožnejša mlinarjeva žena in jih dala dvema otrokoma (mojemu očetu in stricu), da sta jih odnesla domov in obesila med svoje kamenčke, ovite v svetleči papir. Le beseda o naši morda že prebogati zbirki figuric mamo popelje v čase skromnih jaslic iz papirja in prvih nepojmljivo lepih lučk, ki jih je stara mama kupila v Trstu. Pokracani balončki nam prikličejo v spomin mnoge prigode sestrinega in mojega otroštva ...

To še kar traja. Vsako leto, ko že v temi končam krašenje in prižgem lučke na drevescu, kot otrok za nekaj minut obstanem pred svojo mojstrovino in preprosto uživam. Za nič na svetu ne bi zamenjala naše stare krame za novo okrasje.