Starost, ki bi želela še živeti

Primorski domovi za upokojence so doslej v boju zoper širjenje koronavirusa zmagovalci. Okuženih med oskrbovanci ni. Medtem ko gledajo italijanske informativne oddaje in se držijo za glavo, kako so na primer morali v bolnišnice prepeljati stanovalce doma za upokojence v Trstu, ker so prav vsi zboleli za covidom-19, lahko stanovalci v primorskih domovih umirijo utrip, se odpravijo v svoje sobe in, če so spretni, pošljejo večerni pozdrav svojim ljubim. In naslednje jutro znova.

Smrt resda ne izbira, a človeške pomoči pri tem ne potrebuje. Ker je življenje bolj zanimivo od smrti, se ga oklepamo kot za stavo. In ko so ušesa direktorjev in direktoric primorskih domov za upokojence zastrigla ob novicah iz Italije ter ukrepala že konec februarja - hitreje kot vlada, Nacionalni inštitut za javno zdravje in vsa ministrstva -, jim je svetila le ena misel - nočemo koronavirusa v naših domovih, nočemo gledati, kako naši nonoti in none prezgodaj umirajo pred našimi očmi. Prezgodaj, da. Kajti življenja ne delimo na vredno in manjvredno in ni namenjeno samo mladosti. Takšna logika nas ne odpelje daleč, kvečjemu sto let nazaj, v čase fašizma in nacizma, kjer si je neki nebodigatreba ob soglasju zafrustrirane večine vzel v roke pravico in ljudi porazdelil na tiste, ki so življenja vredni, in na one druge. Med tiste druge bi sodili tako vi kot mi.

Kajti življenja ne delimo na vredno in manjvredno in ni namenjeno samo mladosti.

Trenutek, ki si ga je zase vzel koronavirus, je tudi trenutek našega dojemanja tega, kaj je pomembno v naših življenjih. Mama je pomembna, ne glede na starost. Oče takisto. Sta človeka, ki sta življenjske sile mladosti namenila ne samo sebi, temveč tudi drugim. In četudi so se te sile izpile in komaj dvignejo roko v pozdrav ali kozarec vode k ustom, so tam oči, tiste starševske, ki jim lahko vse zaupamo in zaradi katerih je vsak še vedno od nekoga otrok.

Vredno je, da se spomnimo tega trenutka brezpogojne sprejetosti, ki smo je deležni, da znamo deliti ljubezen, ki jo imamo, in otroke odtrgati od igric ter jim predstaviti družinske zgodbe in ljudi, ki za njimi stojijo. Brez prednikov ne bi obstajali. Tudi zato je trenutek koronavirusa tudi dragocen. Spomni nas, da življenje ni samoumevno kot niso samoumevne osebe, ki so nas še včeraj vriskajoč metale v zrak, danes pa komaj vstanejo.