Stavka bo stavkala

Tako kot še marsikaj drugega, bosta morali tudi stavki javnih uslužbencev in energetikov počakati, da minejo še ene volitve. Zamrznitev in odločitev o novih pogajanjih ter določitev 12. oktobra za začetek stavke pomenijo, da kandidatom ne bo treba čakati ob sveči. In da bodo uslužbenci volilne komisije gladko in dobrovoljno šteli upanja in razočaranja.

Ampak razen tega izkupiček mukotrpnih poga-janj ne pomeni skoraj ničesar. Vse, kar je javnost izvedela, je, da jo čaka še nekaj krogov izčrpavanja in da tudi oktober ne bo prinesel preglednosti in miru.

Vzdušje v državi ni naklonjeno konstruktivnim in ustvarjalnim dogovorom. Bolj kot se tanjšajo javne finance in bolj kot se sesuvajo gospodarske hišice iz kart, bolj banalna postaja retorika vseh strani. Na trenutke se zdi, da vsi v državi, predstavniki vlade in sindikatov, strokovnjaki in novinarji, tekmujejo v manipulaciji s podatki, hitrih sodbah, nemogočih primerjavah in cenenih modrostih. Dokler tega tekmovanja ne bo konec, smo obsojeni na stopicanje na mestu, na fraze, pričkanje in nerganje, ki ne vodijo nikamor.

Problem nezmožnosti sprejemanja učinkovitih in relativno sprejemljivih sistemskih rešitev, ki nikakor ni slovenska poseb-nost, ne temelji v neugodnih okoliščinah. Ampak v zgrešenem načinu razmišljanja in dela. V pomanjkanju doslednosti, ki dolgoročne razvojne cilje vedno in povsod umika kratkoročnim. Še posebej, ko imajo kratkoročni cilji kakršnokoli zvezo s prevzemom ali ohranitvijo oblasti.

Logika takojšnje zadovoljitve in minimalnega tveganja je kriva za to, da je kljub velikim besedam in resnim svarilom lastninjenje na široko odprlo vrata neodgovornim gospodarjem. In da so kljub moralni paniki po Muri in Preventu Vegradovi delavci še vedno lačni.

Na njihove zahteve in strahove 10. oktober nima nobenega vpliva. Ker so že zdavnaj onkraj stavke. In predvsem onkraj volitev.