Stavka, ki je ni

Zaradi stavke zaposlenih v javnem sektorju so imeli še največ težav šoferji pri prehajanju meje. Velik del zaposlenih v javnem sektorju je delo opravljal približno tako kot sicer. Ob stavki policistov, ki med drugim niso kaznovali vseh prekrškov, si je kdo od državljanov bržkone želel, da bi ta potekala vsaj enkrat na teden. Enako velja za stavko novinarjev, zaposlenih na javnem radiu in televiziji. Zaradi njihove napovedi, da ne bodo poročali o notranji politiki, so politiki javnosti prizanesli z razkazovanjem svojih širokih nasmehov in včeraj skorajda niso sklicevali novinarskih konferenc in podobnih psevdodogodkov.

Stavka je bila, vendar smo živeli, kot da je ni. Še več, zaradi nje smo živeli bolje. A šalo na stran. Vtisu, da stavka na način, kot je potekala včeraj, ne more biti uspešna, se je bilo težko izogniti.

Zdi se, da vlada v tej zgodbi zmaguje, čeprav na vulgaren in nesramen način: tako da je naredila zaposlene v realnem sektorju neobčutljive za težave javnih uslužbencev. Namesto da bi še bolj povečala konkurenčnost gospodarstva, omejevala sivo ekonomijo, obdavčevala luksuz, ji je uspelo ljudi prepričati, da bo gospodarsko krizo rešila z udarcem po tistih, katerih plače - če povzamemo premierja - niso visoke, so pa zanesljive.

Sindikati so šli v stavko brez potrebne podpore javnosti, vladi pa bi to lahko prišlo še kako prav tudi pri uvajanju širših reform na področje delovanja javnih služb. Opozorila, da birokracija državljanom prej zapleta kot lajša življenje, so stara, zamisli, da bi bilo treba javni sektor preobraziti in tudi skrčiti, prav tako. Še ne leto tega je predsednik vlade dejal, da bi za delo v javni upravi zadostovalo pol manj zaposlenih.

Takšno preobrazbo javnega sektorja bi bilo moč doseči le z radikalnimi posegi, ki bi jih bilo brez naklonjenosti ljudstva nemogoče uveljaviti. Tudi zato lahko v očeh ljudi “izsiljevalska” stavka za sindikate pomeni pljunek v lastno skledo.