Stavka za svetlo prihodnost

Kdor ne dela, naj ne jé, je rekel minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek v Cankarjevem domu. Politik, ki očitno v Sloveniji postaja dežurni Trump in na prestolu avtorja na pol pametnih poniglavih domislic nadomešča Karla Erjavca, je modri pregovor sicer izrekel v kontekstu, ki ni bil čisto jasen. A je njegovo izjavo marsikdo razumel kot grobo žalitev. Malo zato, ker je vzdušje te dni precej naelektreno. In malo zato, ker pravzaprav ni težko verjeti, da bi Cerarjev minister, zapriseženi liberalec z ostrim, a nerodnim jezikom, res pustil stradati umetnike, znanstvenike, okoljevarstvenike in druge državljane, ki ne ustvarjajo dodane vrednosti.

Cerarjev ministrski zbor sicer rad zahaja v medsebojna nasprotja, tudi pri tako pomembnih stvareh, kot je določitev meje s Hrvaško. In po pravici povedano Počivalškova železarska retorika ni značilna za vse ministre in ministrice. A vendarle se je težko znebiti občutka, da modernemu centru dialog z državljani, še posebej o njihovih socialnih pravicah in soodločanju o lastni ekonomski prihodnosti, ne gre ravno dobro. Spomnimo se le predsednika vlade, ki je ob protestih v Luki Koper, takrat pa prav zares nesramno ter daleč onkraj meja osnovne demokratične korektnosti, bleknil, da množice na ulicah že ne bodo diktirale odločitev v državi.

Super stavkovni val v super volilnem letu seveda za vlado ne more biti dobra novica. Ampak so tudi še slabše.

Super stavkovni val v super volilnem letu seveda za vlado ne more biti dobra novica. Ampak so tudi še slabše. Policisti, zdravstveni delavci in šolniki, ki so v preteklih treh dneh zahtevali svoje pravice, v bistvu niti ne dodatnih ugodnosti, temveč vrnitev k predkriznim standardom, so na delovnih mestih in v središču prestolnice pokazali, da je ljudstvo živo. Ambiciozno. Mobilno. Usmerjeno v prihodnost. Kar je dobro.

Ob solidni gospodarski rasti mora biti vlada prav gotovo trd pogajalec, brzdati javno porabo in gospodarstvu puščati dovolj manevrskega prostora. Ampak vse našteto je gotovo moč doseči z malo manj vzvišenosti. Morda se kakšnemu vladnemu politiku v tem trenutku zdi fletno gledati, kako se zaposleni v gospodarstvu in v javnem sektorju zmerjajo med seboj. Ampak to veselje je drago. In račun pride hitro. Najverjetneje v podobi še bolj razklane in skregane, predvsem pa apatične, demotivirane družbe. In to je, pa če so volitve ali ne, res slaba novica.