Stavka za vse nas

Stavkali so tisti, ki jih kriza ni prizadela, se je na stavko odzval premier Janez Janša. Pričakovano in razumljivo, kajti vsaka vlada se proti nasprotnikom bori z diskreditacijami. Proti stavkajočim hoče zarotiti širšo javnost, klice razdora pa seje tudi med sindikate.

Kako sicer razumeti, da je v pogajanjih o plačah prednje vedno položila dva predloga, enega za linearno nižanje plač vsem, kar bi bolj ustrezalo sindikatom z bolje plačanim članstvom, drugega pa za nižanje, po katerem bi bolje plačani in tisti z že odpravljenimi nesorazmerji izgubili več, ostali pa manj? Vnaprej je jasno, da so takšne ponudbe nesprejemljive enkrat za ene, drugič za druge. Zaradi teh notranjih razprtij sindikati izgubljajo ugled, vlada pa lahko kadar koli reče, da se ni motila, ko je trdila, da javni uslužbenci mislijo le nase.

A sindikati so se izvili vladnemu poskusu, da bi se pogajali le o plačah, in - sodeč po včerajšnji podpori, ki so jo dobili na ulicah - uspeli del javnosti prepričati, da ne gre le za njihove prejemke, torej osebne koristi, pač pa za za kakovost življenja slehernega Slovenca.

Standardi in normativi v šolstvu, varčevanje pri študiju in posledično uvedba šolnin so le nekatere teme, ki lahko poslabšajo kakovost izobraževanja ter zmanjšajo dostopnost šolanja mladim iz socialno šibkih okolij. Posegi v družinske prejemke lahko vplivajo celo na rodnost.

O tem se je treba razumno pogovoriti; na nekaterih točkah popustiti, drugje pa - čeprav se to sliši grdo - morda zarezati še bolj, kot to predlaga Janševa vlada. Ste se že kdaj vprašali, čemu služijo jubilejne nagrade za 10, 20 ali 30 let delovne dobe in kdaj bo do teh nagrad prilezel vaš otrok ali vnuk, ki že leta dela na piškavi avtorski pogodbi?

A tudi na videz sebična bitka za regrese in potne stroške javnih uslužbencev ima širši pomen. Verjemite, delodajalci v zasebnem sektorju komaj čakajo, da vlada mimo kolektivnih pogodbe prva zareže v te prejemke.