Stavke in zagate

Del sindikatov javnega sektorja je za 27. september napovedal stavko. Nezadovoljni so pravzaprav vsi in od vlade pričakujejo “čudeže”: da se njihove plače ne bodo zmanjšale, da bodo dodatki nedotaknjeni, da ne bo odpuščanj ... To je ena plat.

Druga plat so “Preventi”, “Vegradi”, v preteklosti tudi “Mure” in “Mipi”, da o manjših in manj znanih podjetjih sploh ne govorimo. Tam ni bilo pogajanj - ne o omejevanju plač, ne o usklajevanju in ne o ničemer drugem. Na tisoče in tisoče delavcev je čez noč ostalo na cesti. Delavcev, ki so tudi po mesece in mesece delali brez plač, z meglenimi obljubami, da jih bodo “enkrat” že dobili. In so čez noč - ne samo zaradi gospodarske krize - proti svoji volji postali državno breme. Z njimi pa tudi njihove družine.

Čez nekaj dni se začenja novo šolsko leto. Morda se bo kdo vprašal, kaj ima to skupnega s sindikati javnega sektorja in propadlimi podjetji. Dosti. Prav v zadnjem času se vrstijo dobrodelne akcije, s katerimi skušajo “navadni” ljudje ublažiti stisko svojih sotrpinov in njihovih otrok. Z zbiranjem denarja, hrane, pa tudi šolskih potrebščin. Ker se zavedajo, da se lahko že jutri znajdejo v enakem položaju.

Lahko govorimo o socialni državi, če se čutijo tisti, ki imajo komaj za preživetje, dolžni pomagati tistim, ki nimajo ničesar? Lahko govorimo o socialni državi, če bo prihodnji teden na tisoče in tisoče otrok skrivaj in strahoma pogledovalo, kaj imajo njihovi sošolci in česa sami nimajo?

Nihče se ne hvali rad z revščino. Če pa so v revščini in pomanjkanju primorani živeti otroci, za katere država še vedno trdi, da so narodovo največje bogastvo, je to vendarle sprevrženo.

A nazaj k začetku. Jesen bo, iz takšnih in drugačnih razlogov, vroča. Nikomur ne gre očitati ne legitimne pravice do stavke in ne uveljavljanja zakonitih pravic. Vendar pa vsaka gospodinja ve, da mora, preden postreže s kosilom, pogledati, ali je v loncu res dovolj za vse ...