Šteje le rezultat

Vrhovno sodišče in vlada sta pred dobrimi tremi meseci podpisala zavezo državljanom za izboljšanje stanje v sodstvu. Čas je prekratek za konkretne ocene, vmes so bile namreč še sodne počitnice. A vsaj na prvi pogled se zdi, da sta izvršna in pravosodna oblast s podpisom zaveze zakopali bojno sekiro. In da se je tudi pravosodje zazrlo vase in ugotovilo, da rešitev ne bo prišla od zunaj.

Podatki za letošnje prvo polletje sicer kažejo, da so sodišča nekoliko skrajšala čas reševanja zadev, da se sodni zaostanki počasi zmanjšujejo ... Odgovor na vprašanje, ali je to posledica boljšega in učinkovitejšega dela sodnikov ali pa spremenjene zakonodaje, bi ponudila šele poglobljena analiza. Dejstvo je, da se v kazenskih zadevah marsikateri obtoženec s priznanjem krivde izogne dolgotrajnemu sojenju in si zniža kazen, državi pa prihrani kar nekaj stroškov.

Kljub nekoliko spodbudnejšim podatkom še ni razloga za veselje, saj sodišča še dolgo ne bodo prišla na zeleno vejo. Vrsta stečajev se vleče že leta, prav tako gospodarski spori, od katerih so v končni fazi odvisna tudi delovna mesta. Mnoga so med čakanjem na sodno odločitev tudi ugasnila, vendar sodna statistika teh podrobnosti ne beleži.

Sodstvo se ne sooča le z notranjimi težavami. Sooča se, na primer, z bolehnimi obtoženci, ki s pomočjo zdravniških potrdil v nedogled zavlačujejo postopke, zdravniški ceh pa ne zmore (ali noče?) razčistiti zadev v svojih vrstah. Sodniki se soočajo tudi s prekaljenimi in specializiranimi odvetniškimi ekipami, medtem ko morajo biti sami nekakšni multipraktiki.

Slovensko sodstvo je bilo predolgo povsem statično. Če bi že pred leti uvedli “mobilni” model, kakršnega so pred kratkim na koprskem okrožnem sodišču, bi statistika verjetno kazala nekoliko boljšo sliko. Koprskim sodnikom zdaj pač pomagajo sodniki z drugih sodišč, kar ni nobena sramota. Kot v športu šteje le rezultat: sodna odločitev v razumnem času.