Štejejo tudi obrazi

Nič čudnega, da se po nedeljskih volitvah v evropski parlament v Sloveniji vse vrti okoli vprašanja, ali so bile poligon za veliko bolj usodno preizkušnjo na izrednih parlamentarnih. Čeprav je na volišča prišla le slaba četrtina volilcev, je treba njihovo sporočilo vzeti resno: volijo se tudi ljudje, obrazi, ne le stranke. Moč preferenčnega glasu se je pokazala že na volitvah pred osmimi leti, ko je Borut Pahor “moral” v Bruselj z osmega mesta na listi, enak podvig je v nedeljo ponovil Franc Bogovič iz SLS in vsi izvoljeni razen ene same izjeme so dobili dovolj preferenčnih glasov. Prav spektakularen pa je bil uspeh Tanje Fajon, čeprav je strankarskega prvaka Igorja Lukšiča prekosila le z drugega mesta na listi.

Ali je bila Lukšiču ponujena zgolj priložnost za časten umik z domačega političnega prizorišča v udobni hram evropske demokracije, lahko samo špekuliramo. Dejstvo je, da se je za razliko od Gregorja Viranta še po objavi svojega poraza oklepal oblasti v stranki, ki jo je popeljal globoko navzdol. Odzivi znanih strankarskih imen po Lukšičevem odstopu dajejo slutiti, da se je nezadovoljstvo z njim dolgo kopičilo in da so bili vsi tiho le v pričakovanju zanj manj bolečega razpleta.

Morda so se ušteli tudi v NSi, kjer so računali na dva svoja poslanca, tretji bi bil namreč že nesluten uspeh. Ampak kakorkoli, na desni se lahko pohvalijo, da imajo za volilce prepričljive ljudi.

Na levi se pred parlamentarnimi volitvami lahko tolažijo zgolj z nizko volilno udeležbo in z manj opaznim podatkom, da je SDS zmagala s skoraj 90 odstotki svojih privržencev, ki bi stranko volili tudi v slovenski parlament. Vsi ostali so glasove dobivali tudi od drugod. Res je tudi, da je v slovenskem parlamentu veliko več prostora kot v evropskem. Časa pa ima levica zelo malo, tako za čiščenje v vsaki hiši posebej, za prepričevanje z novimi strankami in za morebitno združevanje brez fig v žepih.