Štetje minut do 15.00 ni rešitev

Delovni čas postaja, v (po)koronski dobi okrepljenega dela od doma in na daljavo pa sploh, za nemalo zaposlenih vse bolj ohlapno določljiv. Ločnica med službenim in zasebnim, tudi za tiste s pogodbami za nedoločen čas, kaj šele prekarce, vse bolj zabrisana, možnost pravega odklopa pa v praksi bolj kot ne rezervirana le za preredke dneve dopusta. Če ni treba biti tudi takrat “za vsak slučaj” dosegljiv.

Zato je skorajda privilegij, če se lahko ob odhodu iz službe domov “odštempljaš”, dobesedno ali v prenesenem pomenu, in ohranjaš ravnotežje med delom in prostim časom.

E-štempljanje, sploh ko govorimo o tehnološko visoko intenzivnih dejavnostih, nikakor ne gre skupaj z ustvarjalnostjo in inovativnostjo, ki se pač ne začneta ali končata ob 7.00 ali 15.00.

Žal pa očitno ponekod postaja “privilegij” tudi, če je delo, ki ga ob vse večjem pomanjkanju kadrov, vse večjih pričakovanih po dobrih rezultatih, lovljenju pogodbenih rokov ali pa, kot na primer v gradbeništvu ali kmetijstvu, dobrega vremena vendarle nadurno oziroma v podaljšanem delovnem času opravimo v službi ali doma, kot tako upoštevano, ustrezno ovrednoteno in plačano. Občutek je, da je doslednost v prid pravic zaposlenih pri tem večja v javnem kot zasebnem sektorju.

Prav v nekoliko svobodnejših in fleksibilnejših delovnih okoljih, kjer štempljanje težko pride v poštev že zaradi narave dela, je možnosti za preobremenjenost (a tudi podobremenjenost posameznikov na račun sodelavcev) več. Vendar pa tudi štempljanje še ne pomeni nujno, da so obremenitve zaposlenih porazdeljene enakomerno in znotraj odmerjenega časa ali pa da je delo bolj kakovostno in učinkovito opravljeno.

Na ministrstvu za delo so si zdaj, da bi preprečili izkoriščanje delavcev, nekoliko populistično zamislili, da bi veljavne določbe glede evidentiranja delovnega časa zaostrili in uvedli podrobnejše (elektronsko) beleženje prihodov, odhodov, odmorov, malic …

Dvomimo, da pričakovane pozitivne posledice odtehtajo dodatno birokratizacijo, stroške in nepotrebno omejevanje. Za preprečevanje zlorab je namreč ključen učinkovit nadzor delodajalcev, med katerimi bodo nekateri tako ali drugače skušali najti obvode, ter ustvarjanje okolja, v katerem so kakovostni, pošteno plačani in zdravi kadri vrednota. Tovrstno (e-)štempljanje pa, sploh ko govorimo o tehnološko visoko intenzivnih dejavnostih - in takšnih imamo pri nas bistveno premalo - nikakor ne gre skupaj z ustvarjalnostjo in inovativnostjo, ki se pač ne začneta ali končata ob 7.00 ali 15.00. Prav razvojni kadri, ki ne le da ne bodo ustrezno davčno razbremenjeni, temveč naj bi se po novem še štempljali, pa so tisti, ki najbolj prispevajo k dvigovanju dodatne vrednosti in posledično splošne blaginje. Saj menda minister Mesec ne pričakuje, da bodo zabeležili, ko se jim bodo dobre ideje porodile sredi noči, ko ne bodo mogli spati?