Številke

Dvajset let po rojstvu države smo obsedeni s številkami. Številke krize, številke minusa, dobička, brezposelnih, bankrotiranih; številke rebalansa proračuna, ki je mati vseh številk. Priznam, da me nekatere begajo. Sploh tiste, ki se na predmete prilepijo kot cene. Zakaj je pri nas zelenjava tako draga? Zakaj so nekatere umetnine tako drage, da ti zmrznejo možgani?

Številka je postala naša obsesija, muka, ki je ne moremo zajeziti. Spremenila je naša življenja v preluknjani proračun brez dna, v cenik brez konca, v paranoično tavanje od veleblagovnice do veleblagovnice. Nikakor je ne moremo prevesti v razumljiv jezik. Določa razlike med bogatimi in manj bogatimi, spreminja percepcijo predmetov, ki nas obkrožajo. Številke so postale metafizika dobička. Brutalnega in diskriminatornega dobička.

Te dni je Vatikan poklical na razgovor nekatere ljudi pomembnih svetovnih gospodarskih družb, da bi jim povedal, da dobiček ni glavna stvar, da se številke in svet ne ujemajo več. Ognjemet številk, ki ga je sprožila grška luknja v proračunu, nas opozarja, da je praznika konec, da bomo bankrotirali, če je ne napolnimo s 120 milijardami evrov. Nekaj milijonov jih je že nakazala tudi Slovenija. Na Trgu Sintagma v Atenah, ki je prizorišče vseh protivarčevalnih protestov Grkov, lahko veselo, ampak ne zaradi cene, srkate kapučin za 4, 5 evrov. Ali je res toliko vreden?

Metafizika dobička, ki jo ustvarjajo zavarovalnice in naftne družbe, je impresivna. Nekje sem bral, da je neka evropska zavarovalnica v prvem letošnjem četrtletju ustvarila 1,7 milijarde evrov dobička. Koliko lukenj bi lahko napolnili s tem dobičkom! Ko se je dogajala ekološka katastrofa v Mehiškem zalivu, je odtekalo iz dna morja 60 tisoč sodov nafte na dan.

Tristo tisoč evrov preživnine na mesec dobi bivša Berlusconijeva žena. 50.000 evrov je mesečna najemnina za stanovanje že bivšega predsednika mednarodnega denarnega fonda, Dominiqua Straussa Kahna. Denar, ki ga imajo posamezni bogataši, ima težo proračunov manjših držav. In kaj nam pravijo številke iz rebalansa našega proračuna?

Med drugim, da bomo imeli katastrofalnih 38 milijonov manj za kulturo. Nič v primerjavi s ceno ene slike Picassa, ki so jo nedavno prodali za 81 milijonov evrov. Kje je smisel vseh teh številk? Še dobro, da si počitnice lahko plačamo na obroke.