Štjerne pa ne damo

Verjetno ni Slovenca, ki ob omembi Štanjela ne bi takoj pomislil na kraško hišo s kamnitimi žlebovi, po katerih se v bližnji kamnit vodnjak steka deževnica. Desetletja so jo ljudje pili in še danes, ko je v skoraj vse vasi že prišel vodovod, marsikje na Krasu še pijejo vodo iz lastne “štjerne”. Zaradi nesnage v zraku so ljudje med žlebove in vodnjake namestili čistilnike s filtri, vodo nosijo na analizo in svojih vodnjakov ne dajo. Če že ne za oskrbo s pitno vodo, pa jih imajo vsaj za napajanje živine ali zalivanje vrta, pranje avtomobila in podobno.

A vsi tisti, ki vodo iz lastnega vodnjaka uporabljajo za prehrano ali za živali, so v prekršku. Po lani sprejeti uredbi namreč tega ne bi smeli početi. Kar je absurd, saj celo uživanje dokazano mnogo bolj škodljivega alkohola, drog in cigaretnega dima ni prepovedano.

Zatorej uredba ni narejena zato, da bi s priporočilom le napotila ljudi k varnejši rabi deževnice, temveč - podobno kot zloglasna evropska uredba o koncesijah, ki skriva tudi privatizacijo vode - zgolj kapitalu, ki bi s takšno zakonodajo ujel državljane tam, kjer so najbolj ranljivi: pri pitni vodi, brez katere ljudje ne preživimo niti nekaj dni.

Namesto da bi država spodbujala diverzifikacijo vodnih virov in njihovo varnost - da bi torej spodbujala ne samo gradnjo velikih, temveč tudi malih vodovodov, vsaj za zalivanje in sanitarno rabo pa tudi postavljanje hišnih ali večjih vodnjakov, slednje skoraj prepoveduje.

Kar je absolutno nesprejemljivo, a po drugi strani tudi razumljivo. Države (in tisti, ki jih vodijo iz ozadja) namreč želijo ohraniti nadzor nad državljani. Toda, marsikdo je danes lahko neodvisen pri oskrbi s pitno vodo, hrano, toploto in elektriko; z vodnjakom za zbiranje deževnice, vrtom(in živalmi) za pridelavo hrane, sončnimi paneli za elektriko, drvmi ali soncem za ogrevanje.

Kaj torej sploh še ostane državi? Le omejitev rabe vsega tega.

A ji ne bo uspelo. Smo vendarle v tretjem tisočletju. Zato štjerne ne damo!