Sto let potem

Prav prisrčno postaja to naše sosedstvo z Italijo. V zadnjih dneh se je druženje začelo s koncertom v Trstu, ki ga je mestu poklonil Ljubljana festival, se v nedeljo nadaljevalo v Sredipolju s podobnim spektaklom, na katerem je bil zelo opazen obisk slovenskega predsednika, in včeraj z obiskom italijanskega predsednika na Goriškem.

Vse pa ima grenak priokus ob dejstvu, da je v ozadju nekaj, kar je bilo katastrofa: velika vojna, začeta pred sto leti. Sosedstvo je razdružila, ga postavila na dva bregova. Bila je dotlej največji vojni konflikt z novimi orožji, novimi načini bojevanja in predvsem z največ žrtvami. In samo dve desetletji je bila imenovana “velika vojna”, ko je prišla naslednja, se je začelo govoriti o prvi in drugi vojni. Mir torej ni le čas, ko ni vojne, sta se včeraj na Sveti Gorici strinjala predsednika sosednjih držav. Druga vojna je bila le nadaljevanje prve in sosedi sta se spet znašli na različnih straneh.

Res je, pravi mir je več kot to, da nisi v neposrednem spopadu. To sta včeraj oba predsednika posebej poudarjala in predvsem mladim sporočala, de je mir treba ohranjati in sožitje krepiti z vedno novimi pobudami. Upanje vidita v dejstvu, da smo oboji člani skupne evropske družine.

Novega vojaškega obračunavanja z našim sosedstvom se ni bati. Lahko pa se kje neprijetno zaiskri. Ob deklarirano še tako urejenih političnih odnosih običajno ostane kaj, kar žuli enega in drugega. V odnosu z Italijo je z našega vidika to manjšina. Skupinica Slovencev, ki živijo v Italiji, je včeraj mirno opozorila, da italijanska država celo krši ustavo. Pravijo, da vse, kar je v njej zapisano, v praksi ne drži ...

Manjšine, takšne in drugačne, od narodnostnih do verskih in ideoloških, so bile in so še (Ukrajina danes, denimo) zelo občutljivo poglavje. Kot rečeno, se ravno stepli ne bomo, bi pa bil čas, da to poglavje enkrat zapremo. Za popotnico mladim, ki vse bolj potrebujejo drug drugega.