Strategija ali mišice

Ob branju papirjev, v katerih piše, da bi piranska občina cesto speljala kar skozi hotelsko naselje Bernardin in ob obali, pogled sam od sebe skoči na koledar - še preden glava utegne razmisliti, da je do 1. aprila še daleč. Predlog torej ni potegavščina. Druga možnost je, da gre za razkazovanje mišic v slogu: če vi nagajate meni, lahko jaz vam še veliko bolj.

Piranski župan Peter Bossman je namreč Hotelom Bernardin s cesto zagrozil potem, ko so vložili tožbo, s katero od občine zahtevajo dva milijona evrov za nekaj parcel pod cesto, ki pelje v Piran. Argument, s katerim na občini opravičujejo svojo grožnjo Bernardinu, pa je bolj majav - da bi Piran lahko ostal brez dostopa, pravijo. Saj se v Piran lahko pripeljemo tudi mimo Arz in po Ulici IX. korpusa. Ta je resda ozka in strma ter tlakovana s kockami. Tista po sredi Bernardina pa bi šla pred pragovi lokalov, pod hotelom in po plaži. Kaj je torej bolj absurdno?

Pravzaprav že to, da je do te razprave sploh prišlo. Da se je občina pustila sprovocirati enemu večjih turističnih igralcev na njenem območju. Da je pripravljena zastaviti svojo temeljno usmeritev v turizem. In da si privošči grožnjo, z uresničitvijo katere bi povozila svoja načela in zdravo pamet - na obalo sodijo plaža, turizem, lokali, sprehajalci, kolesarska pot, ne pa cesta. Pred 45 leti so to vedeli, ko so umaknili cesto in ladjedelnico z Bernardina preselili v Izolo, da so odprli vrata turizmu.

Danes je občina na to pripravljena pozabiti, hotelirji pa skušajo evre spraskati celo iz starih zemljiških knjig. Namesto da bi sedli za skupno mizo in poiskali priložnosti za eno in drugo stran. Pa še domačini bi lahko kaj imeli od tega.

Da jim kazanje mišic ne koristi, so že spoznali v Luciji, kjer so ostali brez parkirišča, saj ima občina tam odprto še fronto z Marino.

Kaj pa, če je vse skupaj le dobro premišljena strategija in del nove, doslej neznane, odločnosti župana Bossmana?